Če so pred dvema letoma na stadionu Tehelné pole prejeli porcijo, so tokrat v vnovič peklenskem vzdušju pokazali drugačen obraz. Na trenutke so sicer znova trpeli, a na trenutke tudi prevladovali, misijo Bratislava 2026 pa so lahko na koncu označili za izpolnjeno. Pred potjo v slovaško prestolnico so si namreč zaželeli aktiven rezultat, kar koli že naj bi to pomenilo. Rezultat, ki bi jim (do)puščal realne možnosti, da si na povratni tekmi na domačih tleh priigrajo vstopnico za ligo prvakov. Želja se jim je vsekakor izpolnila, domov so se vrnili z rezultatom, ki je najmanj aktiven, če ne celo več kot to. Povedano drugače, vrata raja po bratislavskih 90 minutah so še malce bolj odškrnjena.
Sredine tekme sicer niso najbolje odprli, domači so si preko novinca v ekipi Romana Čerepkaija hitro priigrali lepo priložnost, ki pa je novopečeni slovaški reprezentant ni izkoristil. Odkupil se je kakšnih deset minut kasneje, ko je zatresel gostujočo mrežo. Obstajala je bojazen, da se bo ponovila zgodba izpred dveh let.
Lahko verjamejo
A tisto je bilo oziroma to je neko drugo Celje. Kot da bi jih prejeti gol sprostil, so v nadaljevanju zaigrali bolje, pogumneje, nagrada pa je prišla v zaključku prvega dela. Milot Avdyli je zabil enega najpomembnejših in hkrati najlepših golov v svoji karieri. Bil je to sijajen zadetek, pravo malo remek delo, ki se je kot požar razširilo po družbenih omrežjih. Avdyli, sicer levičar, po močnejši nogi, in ne političnem prepričanju, je z leve strani kazenskega prostora s šibkejšo desnico žogo poslal v zgornji oddaljeni kot. »Golazo« v slogu Tonija Kroosa. »Verjetno moj najbolj pomemben gol v karieri do zdaj. Dokazali smo, da smo morda celo boljši nasprotnik od Slovana, in verjamem, da lahko v Celju napredujemo,« se nadeja vezist s Kosova.
Tudi v nadaljevanju srečanja so bili Celjani enakovreden nasprotnik in so si priigrali nekaj obetavnih priložnosti, najlepšo pa je po sijajni potezi Andreja Kotnika zapravil Benjamin Verbič, sicer junak obračuna z Armenci.
Vseeno so se Celjani domov vrnili dobre volje in z zavedanjem, da se lahko enakovredno kosajo s Slovanom. Slednji ima na papirju morda močnejšo, bolj zvenečo zasedbo, a saj veste, kako pravijo, papir je eno, igrišče pa nekaj povsem drugega. »Igralci so že začeli razmišljati o naslednji tekmi. Jasno je, da vedo, kakšna je bila tokratna tekma, in da moramo določene stvari popraviti, vendar so hkrati samozavestni pred povratnim obračunom. Ne moremo si ravno privoščiti zabave, saj nismo zmagali in nas naslednji teden čaka še povratni dvoboj. A mislim, da nam lahko uspe, ko igramo doma in pred svojimi navijači. Vedno spoštujemo tekmeca, toda lahko verjamemo v napredovanje. Pred dvobojem so vsi govorili o tem, da bo Slovan zlahka napredoval, a pokazali smo, da tudi mi lahko verjamemo in se nadejamo,« je stanje duha v celjski slačilnici opisal trener Vitor Campelos.
Toure: Bili smo boljši, potem se je vmešal sodnik
Drugačno razpoloženje je bilo po prvi rundi v taboru tekmeca. Da v taboru serijskih slovaških prvakov niso zadovoljni z razpletom prve tekme, je bilo očitno že na novinarski konferenci, ki je sledila. Yaya Toure, nekoč izvrsten vezist, od začetka letošnje sezone pa trener Slovana, je prst krivde uperil tudi ali predvsem v nemškega sodnika Felixa Zwayerja. »Nočem govoriti o sodniku, bil pa je zelo negativen in res slab. Hudo mi je za moje igralce. Saj veste, kaj mislim. Sovražim trenutke, ko se sodnik po nepotrebnem vmešava v pomembne tekme. Roko na srce, to je bila z njegove strani zelo slaba predstava. Nočem povedati preveč in o njem sploh ne želim več govoriti. Vendar mislim, da se tega zaveda. Ko sem stopil na igrišče in se pogovoril z njim, je to občutil,« je svoj monolog začel nekdanji reprezentant Slonokoščene obale.
»Nenavadno je, kako se lahko nekdo tako vpleta v tekmo. Šlo je za povsem običajno srečanje. Enostavno naj se drži vstran in se ne vmešava. Mi poznamo pravila, on pozna pravila, vratar pozna pravila. Nenehno sklicujejo sestanke ter nam in strokovnemu štabu predavajo o tem, kaj je nogomet in kaj ni. Potem pa … Bilo je zelo slabo, res slabo sojenje. Iskreno povedano, zelo sem jezen nanj,« je vrelo iz nekdanjega nogometaša Barcelone in Manchester Cityja. Kaj točno je tako zmotilo nekoč legendarnega vezista, ni znano. Morda dogodek v sodnikovem dodatku, ko je v kazenskem prostoru ob Darku Hrki padel rezervist Andraž Šporar, sodnikova piščalka pa se ni oglasila?
Kot že rečeno, ne vemo, jasno pa je, da bo odločitev o potniku v ligo prvakov padla v Celju. Za Celjane bo to tekma leta, desetletja … Ena največjih, če ne kar največja v klubski zgodovini. Pa velikih, pomembnih tekem v zadnjih letih ni manjkalo. A liga prvakov je vendarle liga prvakov. Več v klubskem nogometu ne obstaja. Na mizi oziroma zelenici bo ogromno, med drugim tudi vsi silni milijoni evrov, ki jih prinaša nastop na tem najelitnejšem klubskem tekmovanju.
Celje le še 90 (ali 120) minut loči od tega, da se kot drugi slovenski klub po Mariboru prebije v ligo prvakov. Če jim v sredo ne bo uspelo, jih kot tolažilna nagrada čaka igranje v evropski ligi, kar bi bilo zanje prav tako prvič.