Argentina je bila še v 78. minuti v izgubljenem položaju oziroma vsaj na pol poti proti domovini. Rezultat na semaforju je bil 0:2 in vse je kazalo, da svetovnim prvakom tudi tokrat ne bo uspelo ubraniti naslova. Nekaj, kar je nazadnje uspelo Brazilcem daljnega leta 1962. Potem je stvari v svoje noge vzel Lionel Messi in sledil je redko viden juriš proti egiptovskim vratom. Mali veliki Argentinec je v 79. minuti najprej asistiral Cristianu Romeru za znižanje rezultata, štiri minute kasneje pa še sam zatresel nasprotnikovo mrežo. Piko na i preobratu, ki so ga nekateri označili kar za čudežnega ali epskega, je v drugi minuti sodnikovega dodatka po protinapadu postavil Enzo Fernandez. Nogomet je igra, v kateri se 22 fantov 90 minut podi za žogo, na koncu pa vedno zmaga Argentina, če malce priredimo legendarni izrek Garyja Linekerja.
Argentina gre v četrtfinale, kjer jo čaka Švica, Egipt pa strtih src domov. Lionel Messi po tekmi ni mogel zaustaviti solz, jokal pa je tudi njegov soimenjak in selektor Lionel Scaloni. »Ne morem te pogledati, oprosti, preveč sem čustven. Kakšna skupina igralcev, brat moj, to je vse … Moram iti, ne morem,« je bilo vse, kar je lahko izdavil v kamero in mikrofon argentinske televizije.
Trener prav zaradi takšnih trenutkov
»Vedno sem čustven. Včasih mi solze kar same stečejo po licih. Solze so tekle tudi v garderobi. Fantje mi pravijo 'jokica', a me to prav nič ne moti. Vsi, ki smo nogomet igrali dvajset let, vemo, kako neverjetno je znova doživeti občutke, kakršne smo doživeli danes. Prepričan sem, da se večina trenerjev, ki so bili nekoč nogometaši, za ta poklic odloči prav zaradi takšnih trenutkov – zaradi nepopisnih čustev in adrenalina,« je trener dejal kasneje na novinarski konferenci in dodal: »To je bil nepozaben trenutek, eden najlepših v moji karieri. Kar koli se bo zgodilo v prihodnje, mi ta ekipa vedno znova dokazuje, da nikoli ne neha verjeti, tudi takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno.«