Z jugoslovansko reprezentanco je leta 1960 osvojil srebrno medaljo na evropskem prvenstvu v Franciji, istega leta pa se je veselil tudi olimpijskega zlata v Rimu. V zgodovino se je zapisal še kot eden od udeležencev posebne tekme hrvaške reprezentance v času nekdanje Jugoslavije.
Matuš je bil pomemben član slovite Dinamove generacije iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. V Zagreb je prišel leta 1954 iz Tekstilca iz Oroslavja, za modre pa je nato odigral kar 428 tekem. Z Dinamom je leta 1958 osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, v letih 1960, 1963 in 1965 pa še tri pokalne lovorike. Kot dolgoletni kapetan je ekipo leta 1963 popeljal tudi v finale pokala velesejemskih mest, v katerem je bila boljša Valencia. Gre za pokal, ki se danes imenuje evropska liga.
Zlato v Rimu in srebro na evropskem prvenstvu
Največje uspehe je dosegel v dresu jugoslovanske reprezentance. Leta 1960 je sodeloval na evropskem prvenstvu v Franciji, kjer je Jugoslavija v finalu izgubila proti Sovjetski zvezi in osvojila srebrno medaljo. Le nekaj tednov pozneje je sledil še večji uspeh. Na olimpijskih igrah v Rimu je Jugoslavija osvojila zlato, Matuš pa se je med strelce vpisal tudi v finalu proti Danski. Ob zmagi s 3:1 je dosegel zadetek za vodstvo z 2:0.
Dve leti pozneje je nastopil še na svetovnem prvenstvu v Čilu, na katerem se je Jugoslavija prebila v polfinale in tekmovanje končala na četrtem mestu. Za reprezentanco je med letoma 1959 in 1963 zbral 13 nastopov.
Posebno mesto v njegovi karieri ima tudi tekma hrvaške reprezentance proti Indoneziji leta 1956 v Zagrebu. Šlo je za edino tekmo hrvaške izbrane vrste med letoma 1945 in 1990. Hrvaška je zmagala s 5:2, Matuš pa je dosegel prvi zadetek na srečanju. Pozneje je bil zadnji še živeči hrvaški nogometaš, ki je nastopil na tej zgodovinski tekmi.
Nogomet združil s študijem stomatologije
Matuš je bil znan tudi po tem, da je nogometno kariero uspešno združeval z izobraževanjem. Leta 1963 je diplomiral iz stomatologije, po koncu športne poti pa se je posvetil zobozdravniškemu poklicu. Več desetletij je živel v Švici.
V enem od intervjujev je poudaril, da si ni želel vsega staviti zgolj na nogomet, saj se je zavedal, kako hitro se lahko kariera konča zaradi poškodbe. »Odločil sem se, da mi bo uspelo oboje,« je pripovedoval o odločitvi, da bo ob igranju nogometa dokončal tudi študij.
Za Dinamo je tako ostal eden najpomembnejših nogometašev njegove zlate generacije, v hrvaškem in jugoslovanskem nogometu pa bo ostal zapisan kot olimpijski prvak in evropski podprvak.