Eden tistih redkih dvobojev, ki ustavijo svet. Barcelona proti Realu danes ob 21. uri na Camp Nouu. Zagon pred 265. derbijem je na strani Kataloncev. Barca je v prvenstvu še brezmadežna, na prvih devetih prvenstvenih tekmah je zabeležila prav toliko zmag, kar pred tem ni uspelo nobenemu španskemu klubu z izjemo Reala v sezoni 1968/69. Zdaj ima priložnost, da gre še korak dlje in postane prvi klub v zgodovini la lige, ki bi novo sezono začel z desetimi zaporednimi zmagami.
Še daljši je niz prvenstvenih zmag na domači zelenici. Vse odkar so se pred slabim letom dni vrnili na za silo prenovljeni Camp Nou, so na 18 ligaških tekmah zabeležili prav toliko zmag, pri tem pa dosegli 58 zadetkov. Debele tri na srečanje. Potem je tu še trener Hansi Flick, ki se ponaša z izjemno statistiko na el clásicu. Nemec je na sedmih tekmah z Realom kar šestkrat slavil.
Sliko oziroma sijajen vstop v sezono je malce skazil torkov poraz v Parizu. Frankenstein, ki ga je na Parku princev ustvaril nekdanji nogometaš Barcelone in Reala Luis Enrique, je bil prevelik zalogaj tudi za vroče Katalonce, ki so za nameček za nekaj časa ostali še brez Danija Olma.
V obeh primerih porota še zaseda
Ta teden je bil sicer že dolgo označen na koledarju kot pravi preizkus, ki naj bi pokazal, kako dobra je v resnici ta Barcelonina ekipa. Ali lahko dobro formo potrdi tudi proti PSG in Realu ali pa je velika serija tudi oziroma predvsem plod ugodnega razporeda tekem? Odgovor za zdaj še ni znan, porota še vedno zaseda in bo vsaj do zadnjih nedeljskih ur.
Oči pri domačih bodo uprte tudi ali predvsem v Lamina Yamala, ki bo imel še dodaten motiv, če je ta na el clásicu sploh potreben. Dan potem namreč sledi podelitev zlate žoge, devetnajstletni Španec pa je morda celo glavni favorit, da iz rok Ousmana Dembéléja prevzame čislani »Ballon d'Or«. S Pirenejskega polotoka prihajajo celo govorice, da je Yamal prepričan o zmagi in naj bi že najel letalo za družino ter prijatelje, v Parizu pa prostor za zabavo, ki bo sledila podelitvi. In kaj bi bila lepša popotnica za vrnitev v francosko prestolnico kot zmaga na velikem derbiju.
Seveda bi se to lahko izkazalo za še en račun brez krčmarja. Podobno samozavestno, da ne rečemo bahato, se je pred nekaj leti na predvečer podelitve nogometnih oskarjev obnašal Vinicus, pa se ni ravno najbolje končalo. Brazilec bo eden tistih, ki jih bomo v nedeljo zvečer pogrešali na zelenici. Zaradi tistega lasanja bo moral izpustiti el clásico, sodbo, ali je to dobro ali slabo za Real, pa prepuščamo vam. Morda je to celo prikrit blagoslov, glede na njegovo slabo formo.
Real – Barcelona 444:441
Podobno kot pri Barceloni tudi glede Reala porota še vedno zaseda. Zdi se, da je madridski velikan še vedno ekipa v nastajanju. Po dveh letih neuspehov se sicer kažejo prvi, previdni znaki napredka, vendar nekatere stare slabosti ostajajo.
Čas pa seveda ni na njegovi strani. Morda je še prezgodaj, da bi zapisali, da Realu, ki si je s prepričljivo zmago proti Leipzigu napihnil samozavest, teče voda v grlo, toda v primeru poraza bi zaostanek za velikim tekmecem narasel že na devet točk. V tej luči ne čudi, da so mobilizirali vse sile. Jose Mourinho, za katerega bo to prvi el clásico po marcu 2013, praktično ne zamudi priložnosti, da ne bi opozoril na to ali ono teorijo zarote, ki naj bi bile usmerjene proti madridskemu klubu.
Zgodovinsko oziroma statistično gledano bi si bila Barcelona in Real Madrid težko bolj enakovredna. Na 264 uradnih medsebojnih obračunih sta oba kluba slavila po 106 zmag, 52 tekem pa se je končalo z remijem. Zelo izenačena sta tudi v gol razliki. Real – Barcelona 444:441.
V več obdobjih je ena ali druga ekipa prevladovala, vendar v več kot stoletju rivalstva nobeni ni uspelo ustvariti občutnejše prednosti. V zadnjih letih se je tehtnica nagibala na stran Reala, a je prihod Flicka na klop Barcelone pred dvema letoma razmerje moči znova obrnil.