V Sloveniji je približno 2500 zdravnic in 20.000 medicinskih sester. Toliko oseb ženskega spola je zaposlenih tudi v gostinstvu, na področju izobraževanja jih je 50.000. Dosti redkejši pojav so dekleta, ki sodijo nogometne tekme. Ob svojem rednem delu ali študiju se jih s tem ukvarja 40. Med njimi jih je šest s statusom mednarodne sodnice, od tega so štiri pomočnice in dve glavni mednarodni sodnici. Prva je ta naziv leta 2005 pridobila Tanja Subotić, ki ji sojenje tekem že 20 let predstavlja zadovoljstvo in zadoščenje.

Ravno ste končali trening. Da je vadba nujna za uspešno igranje nogometa, vemo. Da imate treninge tudi sodniki, je nekoliko manj znano.

»Fizična kondicija je za kredibilnost sodnika zelo pomembna. Dogajanja na igrišču ne more opazovati s prevelike razdalje. Optimalna oddaljenost od dogodka, o katerem mora presoditi, je osem do dvanajst metrov. Tedensko imamo dva obvezna treninga, vendar nas večina trenira vsak dan, v soboto in nedeljo pa imamo tekme.«

Veliko. Ne bom vas spraševal, ali imate ob tem in redni službi tudi fanta. Kako poteka trening nogometne sodnice?

»Poudarek je na teku. Nogometa ne igramo pogosto, ker je to prenevarno za poškodbe. Vadba poteka pod vodstvom kondicijskega trenerja Mitje Novaka, ki je zadolžen za našo fizično pripravljenost. Danes smo na primer imeli visoko intenzivni intervalni trening, izvajali smo vajo, ko moraš v minuti in desetih sekundah preteči 75 metrov, nato 20, še enkrat 20 in spet 75. Potem 45 sekund počivaš in vse skupaj ponoviš še petkrat.«

Zdaj je že kar malo hladno za zunanje treninge.

»Niti ne. Ves čas treniramo zunaj, tudi vso zimo. Glede na vremenske razmere pa si lahko v najhladnejšem obdobju privoščimo skupno do tri tedne brez treninga – v času božično-novoletnih praznikov.«

In potem pridete na tekmo, kjer ste deležni raznih primitivnih vzklikov objestnežev, ki si jemljejo to za osnovno pravico, »saj so vendar kupili karto«. Tudi vam kdaj namenijo »sudija pederu«?

»Tega niti ne, je pa slišati 'sudija nije muško' (sodnik ni moški, op. p.) ali pa 'pejt nazaj za štedilnik'. Ob tem se pri sebi le nasmehnem.«

Nekoč tudi sama igrala

Katere tekme sodite?

»Kot mednarodna sodnica, kar je najvišja stopnja, lahko sodim moške tekme v regionalni ligi in mednarodne ženske tekme. Sodila sem v večini evropskih držav. Na mednarodno tekmo vedno pridemo dan prej in dan po tekmi odidemo. Na turnirjih, ki so večinoma do 17 in do 19 let in kvalifikacijski turnirji za ligo prvakinj, sem dober teden, zaključni turnirji, kot so evropska ali svetovna prvenstva, pa trajajo seveda dalj časa.«

So gostitelji zelo uslužni do vas? To vpliva na vaše odločitve?

»Ne. Če želiš biti uspešen, kar je posebno zadoščenje, si tega ne smeš privoščiti. Ko delo opraviš profesionalno, imaš gotovo večje zadoščenje, kot ti lahko pomeni kakršna koli materialna stvar.«

Kako je prišlo do odločitve, da boste postali nogometna sodnica?

»Od petnajstega leta sem igrala za člansko državno reprezentanco. Leta 1998 je motivacija popustila, saj sem se vedno bolj zavedala, da nimamo možnosti, da se s to reprezentanco uvrstimo na veliko tekmovanje. Ženski nogomet je bil takrat v Sloveniji še v povojih. Brat, ki je že bil sodnik, je k temu nagovoril še mene.«

Kako poteka napredovanje?

»Najprej si sodnik pripravnik, nato postaneš stalni sodnik. Po določenem številu tekem in uspešnosti v ocenah greš skozi proces izobraževanja in opravljaš regijski izpit. S tem lahko sodiš tretjo državno ligo. Po regijskem izpitu napreduješ glede na sposobnost, talent in ocene. Strokovno sodniško vodstvo pri Nogometni zvezi Slovenije te lahko predlaga za mednarodnega sodnika. V tem primeru greš na testiranje v tujino, kjer preverjajo angleščino, teorijo, in fizično pripravljenost. Če je vse v redu, te potrdijo. Postopek se ponovi vsako leto.«

Katera podrobnost še šteje pri mednarodnem izpitu? Videz?

»V dobro se šteje na primer, če govoriš čim več tujih jezikov. Poleg 'srbohrvaščine' govorim nemško, angleško in romunsko. 'Dober' videz in fizična pripravljenost pa nista nikoli odveč.«

Ste bili poročeni s kakšnim romunskim nogometašem?

»Ne, babica je živela na meji z Romunijo.«

Pozor na destruktorje igre!

Ali poskušajo nogometaši pri vas pridobiti dodatno naklonjenost, vas na neki način osvajajo?

»Kljub temu da že dolgo sodim, imam neki renome in si predstavljam, da živimo v odprti družbi, me še vedno preseneti moški ego: 'A baba mi sodi!?' Tako moški kot ženske uporabljajo razne trike in preizkušajo, do kod lahko gredo. Igralce moraš prebrati v 15 minutah, da boš imel preostalih 75 mir. S sojenjem moram v tem času vzpostaviti normalno stanje. Vsak sodnik, ki je na višji ravni, se na tekmo pripravi. Pogleda, kje je moštvo na lestvici, preuči njegovo taktiko in se posebej posveti destruktorjem igre. To so tisti, ki ubijajo tekmo, ki delajo največ prekrškov, dobijo največ kartonov in je njihova edina naloga, da nasprotnik ne razvije napada. Težko dobiš posnetke tekem manjših klubov, pri dekletih pa je to sploh težko. Mednarodne sodnice se med sabo poznamo in si s posnetki pomagamo ali se pogovorimo.«

Katere tekme raje sodite?

»Višjo ligo lažje sodiš, ker je pregled nad igro in branje igre lažje. V to kategorijo lahko damo tudi mladince 1. državne lige, ki so šolani igralci. V nižjih ligah mnogokrat poteka spopad dveh konceptov, hitrih mladincev, ki še niso zreli za 1. ligo, in starejših izkušenih igralcev, ki so tehnično podkovani, a fizično težko sledijo tem mladeničem. Mnogokrat smo priča raznim bolj ali manj izvirnim nedovoljenim prijemom zaustavljanja nasprotnih igralcev.«

Katerih trikov se igralci najpogosteje poslužujejo?

»Največ je skritih prekrškov in simuliranja. Bližina magičnih črt kazenskega prostora je tako magnetna, da čudežno vleče igralce proti tlom. Najbolj nesmotrno simuliranje je tisto, ko igralec ugotovi, da mu je žoga ušla, in brez pomisleka pade kot pokošen, ne glede na to, da ni v kontaktu z obrambnim igralcem.«

Kaj menite o Neymarju, ki je na svetovnem prvenstvu prednjačil v tej nogometni prvini, imenovani simuliranje?

»Za njim ni zaostajal niti Ronaldo na evropskem prvenstvu. To ne sodi na nogometno igrišče. Oba sta dovolj dobra, da teh trikov ne potrebujeta. To so zvezdniki, ki so vzor mladim.«

Reakcije gledalcev na sodniške odločitve so burne. Ko polovica tribun vidi prekršek, je druga polovica prepričana, da ga ni bilo. Sodnik mora sprejeti odločitev v delčku sekunde, gledalec lahko doma v naslonjaču večkrat pogleda počasni posnetek, pa še vedno mnogokrat ne ve, kaj se je zgodilo.

»Sodnik na tekmo sprejme minimalno 350 odločitev. Ali zapiska ali pusti igro, da teče naprej. Gotovo naredi tudi kakšno napako. Vendar tudi igralec, ki na teden zasluži ogromno vsoto denarja, kdaj zgreši gol z neposredne bližine.«

Videotehnologija pomaga

Kaj menite o novosti, ko pomožni sodniki na svetovnem prvenstvu pa tudi v nekaterih največjih evropskih ligah, denimo v španski in italijanski, s pomočjo videotehnologije preverjajo, kaj se je dejansko zgodilo?

»To novost podpiram. Navsezadnje je cilj priti do poštenih odločitev. Štirje videosodniki imajo v posebni sobi na voljo več ekranov, kjer spremljajo tekmo z več zornih kotov. Svetovno prvenstvo v Rusiji je na primer snemalo 33 kamer. Njihova naloga je spremljati dogajanje ob golih, enajstmetrovkah, ob neposrednih rdečih kartonih in v primeru kazni napačnemu igralcu. Ob sporni situaciji glavnemu sodniku prek radijske zveze sporočijo, kaj so videli, nato se sodnik sam odloči, ali gre pogledat posnetek. Glavni sodnik ima tudi ročno uro, na kateri se mu v trenutku, ko žoga preide golovo črto, izpiše 'gool'.«

V kakšnem odnosu ste med tekmo s trenerji?

»Veliko je takih, ki se jim zdi, da morajo ves čas nekaj komentirati. Če gredo čez mejo spoštljivega, jih odstranim. Še bolj kot pripombe sodniku me moti, ko se neki trener mlajše kategorije neprimerno obnaša do svojih igralcev. Medtem ko sodnik deluje tako, da igralcem ohranja fizično zdravje, jih trener mnogokrat psihično ubija. Trenerje, ki bi morali biti tudi pedagogi, a se nad osnovnošolci znašajo z 'vrat ti bom zavil', odstranim. Na tekmi 1. ženske lige je šel neki trener tako daleč, da je dekle na igrišču začelo nezaustavljivo jokati. Tudi njega sem izključila.«

Kakšen mora biti sodnik?

»Njegove odločitve ne smejo vplivati na potek igre in rezultat. Najboljši je tisti, ki je neviden. Na igrišču ni zato, da je v prvem planu, ampak da omogoči dvaindvajsetim igralcem, da nemoteno opravijo svoje delo in da so gledalci na stadionu in doma navdušeni nad nogometom. Tekmo poskuša voditi tako, da s puščanjem prednosti omogoči veliko lepih akcij ter skrbi za zdravje igralcev, promocijo nogometa in všečnost igre. Sodnik na neki način vodi javno prireditev, mora imeti vodstvene sposobnosti, poznavanje psihologije osebnosti je je tudi v prid. Biti mora čvrsta osebnost.«

Priporočamo