Začel je kakopak na začetku, v nogometnih zakotjih, na tekmah fantičev in fantov, svetlobna leta daleč od bleščečih žarometov Wembleyja in podobnih nogometnih katedral, ter se prek slovenskih livad počasi vzpenjal po piramidi.
V slovenski prvi ligi debitira v zadnjem krogu sezone 2006/07 in na tekmi Kopra ter Nafte podeli devet rumenih kartonov. Na mednarodno sceno se prebije nekaj let kasneje in se najprej kali kot del ekipe Damirja Skomine, potem pa počasi tudi sam stopi v vlogo glavnega sodnika.
Skozi leta so seveda bile tudi napake in slab(š)e tekme, vse to je sestavni del tega posla, a njegova kariera in njegov ugled sta morda še največji udarec doživela daleč stran od nogometnih igrišč. Dober glas seže v deveto vas, slab pa še precej dlje. Kdor izgubi, se ima priložnost pritoževati, pravi zlajnana športna fraza. In tisti, ki so se skozi leta pritoževali nad likom in delom Slavka Vinčića, so kot neki argument vedno znova na površje privlekli Tijano Ajfon.
Svetovni splet ne pozablja
Srbska starleta s pravim imenom Tijana Maksimović naj bi organizirala tisto zabavo v času koronske pandemije na nekem ranču v bližini Bijeljine. Zabavo, na kateri ni manjkalo alkohola in belega prahu ter gospodičen, kot je Ajfonova. Našlo bi se oziroma se je celo nekaj orožja. Seks, droge in narodnjaki, vse to pa nekje bogu za hrbtom. Zabava je imela nenaden konec, z racijo jo je prekinila tamkajšnja policija. Po spletu hitro zakrožijo posnetki, na enem izmed njih pa naj bi bilo mogoče videti tudi na tleh klečečega in vklenjenega Vinčića. Slednji se zagovarja, da se je tam znašel povsem naključno, na povabilo poslovnih partnerjev, in da nima z vsem skupaj nič. Da je bil ob nepravem času na nepravem mestu. Policija verjame njegovi zgodbi in ga po zaslišanju hitro izpusti, toda škoda je bila seveda že storjena. Kasneje bo vse skupaj opisal kot najslabšo odločitev v življenju, na njegovo kariero pa bo padel madež, ki ga nikoli ne bo uspel docela sprati. Svetovni splet pač ne pozablja, svetovni splet ne odpušča.
Če boste v Googlov iskalnik vtipkali Slavko Vinčić, boste pri brskanju prej ko slej naleteli tudi na tisto afero oziroma akcijo Kristal, kot so jo poimenovali organi pregona. A številni poznavalci slovenske nogometne scene vam bodo dejali, da je paradoksalno iz vsega skupaj prišel še močnejši. In kot sodnik še boljši. Težko bi jim oporekali, v naslednjih letih se je počasi, a zanesljivo prebil v svetovni sodniški crem de la creme.
V slogu tistega »kar te ne ubije, te okrepi«. Karierna krivulja je bila kljub tej aferi še naprej vseskozi obrnjena navzgor. Stopnička za stopničko. Tijana Ajfon gor ali dol, nekaj je moral početi prav. Zaupajo mu tudi velike, največje tekme. Finale evropske lige, finale lige prvakov, polfinale evropskega prvenstva …
Dober glas seže v deveto vas. Enkrat vmes ga pokličejo iz Kaira. Potrebujejo sodnika za največji egiptovski derbi med Al Ahlyjem in Zamalekom. Arabski clasico, kot pravijo obračunu. To strast, ta čustva in to sovraštvo je iz naše perspektive težko opisati in razumeti. BBC ga je izbral za enega od petih najtežjih nogometnih derbijev na svetu. Slavko gre v Kairo in opravi svoje delo.
Potem se oglasijo Grki. Imajo problem, grški sodniki so se po vsem s*anju, ki so ga zganjali tamkajšnji navijači in ostali nogometni akterji, uprli in ne želijo več soditi na tamkajšnjih derbijih. Na pomoč priskoči Slavko in postane pogost akter – milo rečeno – vročih atenskih derbijev med Olympiacosom, Panathinaikosom, AEK-om in PAOK-om.
Vse to ne ostane neopaženo niti v sosednji Turčiji in ko se nikakor ne morejo zediniti, koga delegirati za še en veliki derbi med Galatasarayjem in Fenerbahčejem, še sami pokličejo Vinčića.
Vsi seveda nikoli niso zadovoljni, toda eden izmed nekdanjih turških reprezentantov, ki se je po karieri prelevil v strokovnega komentatorja, pravi, da je Vinčić turškim kolegom odčital lekcijo in da bi jih moralo biti sram.
Egipt, Grčija, Turčija … Številni bi kljub zajetnemu honorarju na tovrstne ponudbe z divjega juga hitro odvrnili »hvala«, ampak »ne, hvala«, sam pa je odgovoril kot tisti v številnih bitkah prekaljeni kavboji z Divjega zahoda v kultnem vesternu Divja horda. »Lets go!« »Why not?« je legendarni dialog, preden se z vonjem po ženskah in viskiju podajo gotovi smrti naproti. »Gremo!« je dejal Vinčić in si kar sam odgovoril: »Zakaj pa ne?«
Po domače povedano: dal je jajca na mizo, njegov ugled pa je po teh ekskurzijah v pekel le še rasel. Zanimivo, sodil je na vseh mogočih derbijih in dveh največjih finalih, ni pa nikoli sodil na slovenskem večnem derbiju. Ker je iz Maribora, kar naj bi vplivalo na njegovo nepristranskost, čeprav so znale biti kritike iz štajerske prestolnice na trenutke še bolj ostre – da ne uporabimo kakšne druge besede – kot pa iz preostalih delov države.
Zadnji ples in krona kariere
Vsaka zgodba se enkrat konča in že pred letošnjo potjo čez Atlantik je sprejel odločitev, da bo tudi zanj 23. svetovno prvenstvo zadnji ples, a tega javno ni obelodanil. Na koncu se ta zadnji ples ne bi mogel končati lepše. Ko je legendarni plešec Pierluigi Collina, še dandanes v očeh marsikoga sinonim za sodniško kvaliteto in avtoriteto, na predvečer velikega finala na sestanku s sodniki dres z zlatimi črtami predal Vinčiću, so Slovenca premagala čustva. Posloviti se na največjem odru, na največji tekmi – to je dano le redkim. Le največjim mojstrom svojega poklica.
Argentinci mu sicer na vse možne načine poskušajo otežiti in zagreniti zadnji dan v pisarni, toda Vinčić in pomočnika Tomaž Klančnik ter Andraž Kovačić, ki sta z leti postala precej več kot le pomočnika, težko tekmo avtoritativno pripeljejo do konca. Vsake oči imajo svojega malarja, Argentinci se namesto k samorefleksiji zatekajo k teorijam zarote, Mednarodni inštitut za nogometno zgodovino in statistiko (IFFHS) pa ga po drugi strani razglasi za najboljšega sodnika svetovnega prvenstva. »V finalu, izjemno zahtevnem dvoboju dveh nogometnih velesil, je poskrbel, da so o zmagovalcu odločili igralci, ne pa sporne sodniške odločitve. Za sodnika na najvišji ravni ni večjega priznanja,« so med drugim zapisali v obrazložitvi. Ni bilo to edino priznanje, v njegovih predstavah uživa tudi nežnejši spol – izberejo ga za najbolj seksapilnega moškega prvenstva.
Nekaj dni po finalu sporoči, da je prišel do konca sodniške poti, čeprav bi lahko kariero potegnil še vsaj za nekaj let. Fifa in Uefa ne poznata več starostne omejitve – dokler je fit, bi lahko še naprej sodil in služil. A ko ga vprašajo, ali bi si vendarle lahko premislil in še dodatno unovčil pridobljen ugled, kategorično odvrne, da je bilo finale v New Yorku njegova zadnja tekma. Da pri njegovih letih enkrat moraš sprejeti odločitev in za njo stati.
Odšel je na vrhu(ncu). Zdaj bo mož, ki je med kariero strogo ločeval poklicno in zasebno življenje, lahko več časa posvetil družini, v prvi vrsti ženi in obema hčerama, kmalu naj bi postal tudi dedek.
Še bolj se bo lahko posvetil tudi poslu. Že vrsto let je lastnik in direktor uspešnega podjetja, ki se ukvarja s kovinarstvom in ima več kot šestdeset zaposlenih, leta 2025 pa je imelo več kot osem milijonov evrov prihodkov. A tudi iz nogometa se ne bo povsem umaknil. Škoda bi bilo, če bi se. Izkušnje človeka, ki je prehodil dolgo in ovinkasto pot od Kungote do New Yorka, so neprecenljive. Njegova pot pa je še en dokaz, da je ob vztrajnosti dejansko možno vse, tudi iz male Slovenije priti do največje tekme, kar jih obstaja v svetu športa. Kariera sodnika za v učbenike. Kljub Tijani Ajfon.
