Najboljši slovenski sodnik se je poslovil v slogu, na vrhu. Čeprav je pred tem sodil tudi finale lige prvakov, je bilo finale mundiala seveda krona kariere. Večjega odra, večje tekme v svetu nogometa pač ni. Danes je na novinarski konferenci v prostorih NZS na Brdu še enkrat strnil vtise po tej nepozabni severnoameriški avanturi, ko je s pomočnikoma in prijateljema Aljažem Kovačičem ter Tomažem Klančnikom pisal tudi zgodovino slovenskega nogometa.
»V prvem trenutku je bil seveda šok, polno nekih čustev. Celotna kariera se mi je odvila pred očmi. Potem ponos. Ponos na nas tri, ponos, da bomo zastopali Slovenijo, NZS in sodniško organizacijo na največjem športnem dogodku. Preveva te hvaležnost za zaupanje, v istem trenutku pa tudi občutek velike odgovornosti, da to zaupanje upravičimo in največjo tekmo uspešno pripeljemo do konca. Iz emocij je hitro vse skupaj šlo v pripravo,« se je Vinčić za začetek še enkrat ozrl na trenutek, ko je izvedel, da bo kariero sklenil na največji tekmi.
Predvsem Argentinci jim v finalu niso ravno olajšali dela, a neki splošen konsenz je bil, da so dobro opravili delo. Ne le v finalu, temveč na celotnem prvenstvu, Mednarodna zveza za nogometno zgodovino in statistiko (IFFHS) je denimo Vinčića razglasila za naj sodnika 23. mundiala. »Neobjektivno je ocenjevati samega sebe, to bi prepustil stroki, toda generalno so bili odzivi pozitivni. Ni enostavno, ko se ti celotna kariera zlije v eno samo tekmo, ki lahko hitro zavije v to ali ono smer, a po srečanju vseeno nismo bili prevelika tema. Moja strategija skozi 120 minut je bila generalno gledano okej.«
Definitivno konec
Zadnji žvižg v velikem finalu je bil tudi zadnji žvižg v njegovi sodniški karieri. Na vprašanje, ali bi ga lahko premamila kakšna mamljiva ponudba, denimo z Bližnjega vzhoda, in bi vendarle podaljšal kariero, je podal kategoričen odgovor. »Zadnjo tekmo sem odsodil 19. julija v finalu SP. To je definitivno.« Ob tem dodaja, da je odločitev sprejel že pred potjo čez Atlantik. »Odločitev o koncu je bila sprejeta pred začetkom SP. V nekem trenutku človek pri 46 letih mora sprejeti odločitev, da se eno poglavje mora zaključiti. Želja in ideja je bila, da si izborim mesto na še enem SP. Ostati v formi, fizično dobro pripravljen, kar ni enostavno, in če mi to uspe, predam mesto mlajšim. Niti sanjal pa nisem o tem, da bo to na zadnji tekmi SP. Da se zvezde tako poravnajo, da to storiš na največji tekmi, ki obstaja, je neverjetno. Ni mi še povsem jasno, kaj smo dosegli. Nekatere stvari bodo še prišle za mano.«
Dvajset odstotkov, a prav nič več kot to
Po svetovnem spletu je zakrožil tudi posnetek Vinčićeve čustvene reakcije, ko mu je legendarni Italijan Pierluigi Collina sporočil, da bo prav on sodil v finalu. Je potihoma vendarle pričakoval, da bo prav on izbran za finale? »Reakcija je bila povsem spontana, a zlagal bi se, če bi dejal, da nisem upal. Vsak človek upa, da je nekaj možno. Bili bi nepošteni do sebe, če ne bi priznali, da vedno upamo. Nekih 10, 15 ali 20 odstotkov je bilo veliko upanje, glede na to, koliko sodnikov je bilo še tam in koliko jih je šlo domov. Kakšnih 20 odstotkov je bilo veliko upanje, a prav nič več kot to. Vseeno se je treba zavedati, da je nogometni svet velik, zato sem še toliko bolj ponosen, da smo to našo malo, lepo državo predstavljali na tako velikem odru.«
Čeprav je piščalko dokončno pospravil v žep, bo vseeno ostal v nogometu ali vsaj blizu njega. »Trenutno razmišljam predvsem o počitku v krogu družine, sem pa in bom vedno pripravljen prenašati izkušnje na mlajše generacije.« Kakšen nasvet bi dal mladim nogometašem sodnik, ki je prehodil oziroma presodil pot od slovenskih vasi do New Yorka? »Naj bodo vztrajni. Imeli bodo vzpone in padce, a naj verjamejo vase. Jaz sem vedno verjel, da lahko. Treba je vztrajati, danes so časi, ko bi mlade generacije vse takoj in zdaj, a pot do ravni prve lige ali še celo višje, do mednarodnega nivoja, je dolgotrajna. Treba je biti vztrajen, vendar se definitivno splača.«