V težko, v bistvu celo najtežje pričakovanem dvoboju tega prvenstva med evropskimi prvaki Španci in svetovnimi podprvaki Francozi, kjer smo imeli na razpolago najboljše, kar nogometna igra premore, je bilo težko vnaprej napovedovati karkoli. Toda ključna razlika med obema ekipama se je kmalu pokazala. Španci so tekmo odigrali povsem v svojem slogu, rutinirano, kot bi igrali že sto takšnih tekem. Igrali so v slogu, v kakršnem so Francoze premagali že v polfinalu tako evropskega prvenstva 2024 kot Lige narodov lani. Francoze pa je pritisk tako odločilne tekme očitno zlomil; bili so neprepoznavni, brez svoje igre, brez kakršne koli domiselne napadalne akcije, s kopico zgrešenih podaj in strelov. Poleg tega so si poraz zakuhali sami, ko so v 20. minuti tekme popolnoma brez potrebe zakuhali enajstmetrovko in vodstvo Špancev z 1:0, ki so ga ti v 58. minuti povišali na 2:0 z imenitno akcijo v tipičnem španskem slogu, potem pa tekmo rutinsko pripeljali do konca. Po naši oceni je bil najboljši igralec Španije Rodri, ki je na sredini igrišča mojstrsko vodil špansko igro in razbijal francosko. Če je kdo kdaj dvomil, zakaj je Rodri leta 2024 prejel zlato žogo za najboljšega nogometaša na svetu, naj si ogleda današnjo tekmo in bo dobil vse odgovore.
Oba selektorja sta tekmo začela s postavama, s katerima zmagujeta od prvega kroga tega svetovnega prvenstva, z rahlimi modifikacijami; španski Luis de la Fuente je znova, presenetljivo, na klopi pustil Pedrija, enega najboljših zveznih igralcev na svetu, in v sredini igrišča, ki je najmočnejše špansko orožje, spet zaigral z isto trojico kot v četrtfinalu proti Belgiji – Rodri, Olmo in Fabian Ruiz; napada (Yamal-Oyarzabal-Baena) tudi tokrat ni spreminjal, niti obrambne linije. Francoski selektor Didier Deschamps je tudi začel z zmagovito formulo atomskega napadalnega romba, kjer na »desetki« igra Michael Olise, v konici napada seveda Kylian Mbappe, desno Ousmane Dembele in levo tokrat Bradley Barcola, ki ga trener praviloma rotira z njegovim soigralcem iz PSG Doujem; poleg tega je v zvezni liniji spet začel tekmo Realov zvezdnik Aurelien Tchouameni namesto Koneja, ki je denimo igral v četrtfinalu proti Maroku. Zakaj je dal Deschamps prednost Barcolaju na levem krilu napada, se je kmalu pokazalo – ker je ta boljši obrambni igralec od Doueja, njegova naloga pa je bila pomagati levemu bočnemu branilcu Lucasu Digneju, verjetno najšibkejšemu členu francoske ekipe, zlasti v pričakovanem dvoboju na levi strani proti prvemu španskemu zvezdniku Laminu Yamalu.
Tekmo je zlomila enajstmetrovka za Španijo
Odgovor na vprašanje, kakšno tekmo bomo danes gledali, smo dobili kmalu: Francozi so Špancem v prvih 10 minutah v glavnem prepustili žogo, sami pa čakali, da jim jo vzamejo in se z izjemno hitrimi napadalci čimprej prebijejo do gola španskega vratarja Unaija Simona. Toda v takšnih tekmah se pogosto zgodi, da ena sama malenkost spremeni vse. Tako so v 20. minuti Španci precej nedolžno napadali, žoga je v kazenskem prostoru prišla prav do omenjenega Digneja, ki je precej »mečkal« z njo, dokler ni mimo pritekel Yamal, mu žogo vzel, Digne pa je z zamudo s polno močjo brcnil v Yamala in salvadorski sodnik Ivan Barton ni niti sekundo okleval ter je pokazal na enajstmetrovko, ki jo je suvereno, z močnim, natančnim, polvisokim strelom v levi kot francoskega vratarja Maignana za 1:0 izkoristil Mikel Oyarzabal. To je bil že peti zadetek baskovskega napadalca na tem prvenstvu, Francija pa je prejela šele prvi zadetek v izločilnih bojih na tem prvenstvu.
Toda tu se težave za Francijo niso končale; slabih deset minut kasneje je na vsem lepem na tla sedel steber francoske obrambe Williem Saliba, ki je zahteval menjavo, in v igro je moral vstopiti Maxence Lacroix. Tja do 40. minute tekme se je zdelo, da so Francozi popolnoma šokirani, potem pa so se le zbudili in začeli kontinuirano napadati. Resda brez učinka: nobena od ekip, če odštejemo enajstmetrovko, v prvem polčasu sploh ni streljala v okvir vrat, v strelih nasploh je bilo 5:4 za Špance, v njihov prid pa je šla tudi posest žoge (56:44). Toda zadnje minute prvega polčasa so pokazale, da ima Francija še precej »bencina« in da Špance čaka precej napora za ubranitev težko prigaranega minimalnega vodstva.
Pedro Porro kmalu po polčasu odločil tekmo
V drugi polčas je Deschamps v zvezno linijo namesto Andriena Rabiota, ki je že prejel rumeni karton in bil blizu izključitvi, uvrstil omenjenega Manuja Koneja. Francija je sicer krenila bolj odločno v tekmo, vendar so bili vsi njihovi napori zelo impotentni, s kopico nenatančnih podaj in izgubljenih žog, Španci pa so igrali svojo igro, s potrpežljivo kombinatoriko. V 57. minuti je francoski selektor menjal znova, ko je Barcolaja v klasični menjavi nadomestil Doue, kot da bi Deschamps iskal neko iskro, ki bi lahko poživila francosko igro. Toda minuto zatem je Španija udarila znova: spet v navidez nenevarni akciji sta na desni strani nenadoma sijajno odigrala dvojno podajo Dani Olmo in desni bočni branilec Pedro Porro se je znašel sam pred vratarjem Maignanom in ga zlahka premagal za 2:0. Španija je kakšni dve minuti kasneje zadela znova preko Yamala, a se je izkazalo, da je bil ta v nedovoljenem položaju. V odmoru za osvežitev je Deschamps menjal znova: precej presenetljivo je zamenjal Oliseja na desetki z Rayanom Cherkijem, sicer igralcem Manchester Cityja, pa povsem upravičeno in zelo prepozno Digneja s Theom Hernandezom. Spomnimo, da je imela Francija do tega trenutka en sam samcat strel na vrata Španije (Mbappe), medtem ko so Španci oba strela v okvir gola spremenili v zadetka. Luis de la Fuente je z menjavami začel nadzorovati tekmo, ko sta vstopila Pedri in Marcos Llorente, vendar je hkrati krepil tudi napad s Ferranom Torresom, Nicom Williamsom in Mikelom Merinom, in v tem uravnoteženem slogu so Španci zlahka ubranili vse francoske napade in tekmo mirno pripeljali do konca, zmage in uvrstitve v finale svetovnega prvenstva. V finale, do katerega so prišli tako, da so v sedmih tekmah (tri v skupini in štiri v izločilnih bojih) prejeli vsega en zadetek.