O tem sem razmišljal že doma. Ko se je zgodil Bežigrad, so pognali korenine. Takrat sem svoj delež prispeval kot igralec. Nato je za predsednika prišel Izet Rastoder in nadgradil zgodbo, da se je Olimpija uspešno vračala med najboljše klube v državi. Kasneje je Milan Mandarić postavil piko na i. Upam, da bo njegova zgodba trajala čim dlje. Že pred desetimi leti je bil klub zgledno organiziran. Vse smo imeli na voljo, so pa zdaj boljši pogoji in višji proračun.
Kako ste sami napredovali v tem obdobju?To bodo pokazali rezultati. Ne želim se ocenjevati. V tujini sem delal na Poljskem pri Legionovii in v Makedoniji z Rabotničkim. Čas je, da izkoristim izziv v Olimpiji. Prepričan sem, da sem sposoben. Ničesar se ne bojim.
Kaj vam je dala Poljska?V tujini najbolj napreduješ. Ko sem se vrnil, sem prevzel Celje, ki je imelo odlične rezultate. Z domačimi igralci smo se uvrstili na tretje mesto, a so prišli tuji investitorji in zgodba se je obrnila. Celje sem prebolel in se vrnil na Poljsko v isti klub v drugi ligi.
Kje črpate trenersko znanje?Grem na marsikateri seminar, a se ne fotografiram, da bi se s tem hvalil v javnosti in zadevo obešal na veliki zvon. Največ znanja mi da vodenje tekem.
Kakšen je preskok iz mladinske v člansko ekipo Olimpije?Ko sem pri osemnajstih letih šel v Osijek v jugoslovansko ligo, sem se veliko naučil. Iz svojih napak sem potegnil veliko. Na mlade igralce je treba vplivati tudi življenjsko. Tudi pri mladincih obstaja pritisk za rezultat. Rad delam z mladimi in jih spoštujem, a vsak trener ima cilj trenirati člansko ekipo.
Je več pedagogike pri mladincih kot članih?Ne. Ko sem prevzel mladinsko ekipo, sem igralcem povedal, da so zame kot člani. Nekatere fizične vaje so drugačne kot v prvi ekipi, vendar igralci pri osemnajstih letih že postanejo tekmovalci. Manjka jim samo močnih tekem in članske dinamike. Morda preveč razlikujemo med člani in mladinci. Poglejte Luko Dončića, kaj počne pri devetnajstih letih. Značajsko se igralci seveda razlikujejo. Nekateri potrebujejo več časa, da se izoblikujejo, zato je pomembna potrpežljivost.
Vam je žal, da ste zapustili mladinsko moštvo?Zastavili smo si cilj, da bi končno postali prvaki. Marsikdo že trka na vrata članskega moštva. Dobili bodo priložnost.
Kako zahtevno delo vas čaka s člani?Ne čutim pritiskov, saj želim biti vsak dan boljši. Pritiski me polnijo, ne praznijo. Če je kaj negativnega, me le še dodatno motivira. Za to obstajajo različne vaje za sproščanje in koncentracijo. Tudi trener lahko opravi pogovor s psihologom. Pomemben je javni nastop, saj te lahko novinarji hitro ulovijo na levi nogi.
Berete medije, navijaške forume?Ne. Na začetku trenerske poti sem bral, potem pa sem se izklopil.
Kako se lahko v dobi elektronike izklopite od zunanjega sveta?Ko prebereš, kaj si mislijo o Kloppu, Guardioli, Mourinhu… Kaj bodo pisali šele o slovenskih trenerjih? Znano je, da si Slovenci radi nagajamo med seboj, namesto da bi si pomagali.
V Sloveniji ste trenirali devet klubov.Nimam stricev iz ozadja. Vse sem si izboril z lastnim delom. Vsako ekipo sem rešil. Z nobeno nisem izpadel v nižji rang. Vedno so me poklicali, ko je bil klub v težavah.
Je Olimpija v težavah?Ne, saj na lestvici zaseda drugo mesto. Imam energijo, da dvignem igralce. Verjamem, da je lahko moje delo v Olimpiji dolgoročno. Veliko je odvisno od vizije kluba. Kadrovska zasedba je močna. Za zdaj smo izgubili tri igralce. Vprašljiv je status Roka Kronavetra, s katerim se usklajuje predsednik kluba, jaz pa se v njun posel ne vmešavam.
Imate narejen rezervni načrt, če bo še kdo odšel?Za vsakega. Zakaj pa ne bi ponudili priložnosti mlademu domačemu igralcu in ga dobro plačali? Razmišljamo o okrepitvah na štoperskih položajih, potem ko sta odšla Branko Ilić in Aris Zarifović. Če se želimo okrepiti z igralci, ki so v drugih klubih prek pogodbe, se pojavi težava z odškodnino.
Po vašem imenovanju za prvega trenerja se je pojavilo veliko skeptikov.Za zdaj ni nobenega problema, saj ni odšlo veliko igralcev. Ne vidim težav. Po uvodnih treningih imam odličen občutek. Z igralci smo se dobro ujeli.
Kje Olimpijo spomladi čakajo največji izzivi?V klubu se moramo združiti. Ne potrebujemo različnih struj. Garderoba mora dihati kot eno. Imamo odlične igralce, ki so pravi profesionalci, a sem po opravljeni analizi ugotovil, da jim manjka prevzemanja odgovornosti. Olimpija je v umetniškem smislu videti dobro, a se ne sme dogajati, da izgubljamo točke, ko vodimo z dvema goloma razlike. Govorim o bojevniškem duhu. Igralci morajo biti malo »umazani«, kar se jih da naučiti. Igrati morajo na robu incidenta. V odzivanju po dobljeni žogi je Olimpija fenomenalna, saj ima znanje in hitrost. Večji problem je po izgubljeni žogi, čemur bomo posvetili največ pozornosti. Igralcem sem že pripravil videoposnetek. Sem tip trenerja, ki pri igralcih išče dobre stvari. Večkrat slišim, da se je iz poraza mogoče veliko naučiti. Zame je to floskula. Kaj se lahko naučimo? Kako izgubiti? Učiti se je treba iz zmag, poraze pa pozabiš.
Kako poteka vaša komunikacija z vodstvom kluba?Fabijan Komljenović je športni direktor, moje delo pa je na igrišču, a tudi jaz lahko predlagam kadrovanje klubu, če se pojavi ponudba za kakšnega zelo dobrega igralca. S Komljenovićem imam super komunikacijo, ki je vsakodnevna in sem obveščen o vsem, kar se dogaja. Vztrajal sem, da se dvakrat na teden sestanem tudi s predsednikom Milanom Mandarićem.
Ali ste imeli pri izbiri strokovnega štaba proste roke?Da. Zaupam ljudem, s katerim sem sodeloval v mladinski ekipi Olimpije. Dino Šeremet je odličen trener vratarjev, a z Boškom Boškovićem sva uigrana ekipa. Čakamo še enega trenerja, ki bo skrbel za analize. Doslej sem to delal sam, zdaj pa ne bom imel več dovolj časa.
Ali ste trener, ki stavi na pomoč modernih tehnologij?Dokler nisem uporabljal računalnika in podobnih pripomočkov, sem imel velike težave. Analize s pomočjo računalnika so zelo pomembne, a na tekmi odloča človeški dejavnik. Tekmec lahko spremeni taktiko v primerjavi z zadnjima dvema tekmama, prejmeš gol v prvi minuti, imaš izključenega igralca… Situacije se hitro spreminjajo in tedaj se moraš odzvati, da sprejmeš pravo odločitev.
Olimpija je lani osvojila dve lovoriki s previdno igro pod Igorjem Bišćanom. Nato so se zamenjali štirje trenerji. Zoran Barišić je bil najdlje, igral je všečno in hazardersko, a zaostanek je devet točk. To sta dve skrajnosti. Vam je bližje Bišćan ali Barišić?Pevnik, ki je vmes. Najbolje je izbrati srednjo pot. Moj vzornik je Bojan Prašnikar, s katerim sva delovala v Velenju. Bišćan je bil zelo inteligenten s taktično dovršeno igro, kar mi je bilo všeč. Zaradi zaostanka devetih točk bomo morali veliko tvegati, a ne bomo igrali brezglavo. Na tekmi je treba najti pravi trenutek, da začutiš tekmeca in greš v tveganje. V Stožicah se bodo vsi zaprli v obrambo. Rešitev za takšen sistem so igralci s potezo več, ki jih imamo v ekipi, kot sta Savić in Suljić. Spomladi pričakujem eksplozijo Kapuna. Bo namestnik kapetana in pričakujem, da bo to njegova pomlad.
Kaj pričakujete od kapetana Nejca Vidmarja?Zdaj je v položaju, v katerem želi biti – številka ena in kapetan. Je otrok Olimpije z zelenim srcem. Mora se mirno pripraviti in prevzeti odgovornost.
Olimpija naj bi zmanjšala proračun za polovico. Kaj lahko pričakujemo od takšne Olimpije?Še vedno bo imela skoraj največji proračun v ligi. Saj ne bo zmanjšan za polovico. Nižanje pri pogodbah ne bo izvedeno na silo, ampak postopoma. Mene sploh ne zanima, kakšne so plače igralcev. Večje so, bolj so veseli. Igralcem, ki potrebujejo minute, bo Olimpija poiskala klube, v katerih bodo igrali. To so Gajić, Avramovski, Kobiljar, Krefl…
Ali branilec Jan Gorenc in vezist Vitja Valenčič, oba sta stara po 19 let, lahko igrata v prvi ekipi?Kdaj pa bosta igrala, če ne zdaj? Valenčič si je ob padcu med tekom izpahnil ramo in bo okreval tri, štiri tedne. Mladi igralci bodo dobili priložnost, da se dokažejo in postanejo vodje ekipe.
