Po svoje je težko za nekoga, ki končuje svoj drugi mandat na položaju predsednika Mednarodne nogometne zveze (Fifa) in ki ima že zagotovljenega tudi tretjega, saj bo na naslednjem, 73. rednem kongresu Fife prihodnje leto v Ruandi edini kandidat, reči, da je v življenju zamudil veliko priložnosti. A od leta 2016, odkar je po aferah svojega predhodnika Seppa Blatterja na izrednem Fifinem kongresu ob treh protikandidatih najprej za tri leta, leta 2019 pa že brez protikandidata še za štiri na vrhu nogometnega sveta, jih je Gianni Infantino že nič koliko. Zamujal je priložnost za priložnostjo, tudi takrat, ko je bilo, če se izrazimo v nogometnem žargonu, težje zgrešiti kot zadeti.
Smešno, če ne bi bilo žalostno
Imel je denimo več kot dovolj časa, da bi šest let pred izvedbo svetovnega prvenstva v Katarju, takoj po svoji izvolitvi, sprožil postopke, da bi ga preselili kam drugam; že takrat je bilo razlogov za kaj takega toliko, kot je zrn peska v tamkajšnji puščavi. Če mu jih vseeno ni bilo dovolj, je nove priložnosti dobival ob stalnih poročilih o kršitvah pravic delavcev migrantov, nečloveških delovnih pogojih in smrtih, ki so se začele šteti v tisočih. Še več, takrat je zamudil celo priložnost, da bi se vsaj konkretno oglasil, saj se je Fifa, in s tem on osebno, ob vsakem novem poročilu različnih organizacij vselej odzvala s kratkim sporočilom, češ da podrobno spremljajo razmere; le tu in tam jim je zraven ušlo, da to počnejo »z zaskrbljenostjo«. Ko na kakšnem dogodku v živo tovrstnim vprašanjem ni mogel ubežati, je odgovarjal vidno nejevoljen, kakršen je bil tudi dan pred odprtjem svetovnega prvenstva v Katarju, ko je znova zamudil priložnost, da pove kaj pametnega, in se je zatekel k enournemu monologu, ki bi bil smešen, če ne bi bil žalosten. Spravil se je namreč kritizirati kritike, si privoščil vrsto bizarnih izjav ter je, namesto da bi vse skupaj skušal umiriti in depolitizirati, še bolj politiziral in polariziral. Zatorej je na neki način zamudil še eno priložnost – priložnost, da bi bil vsaj tiho.
Zelo podobno so mu številni očitali tudi takrat, ko je Giannija Infantina gromozanska večina sploh spoznala. V času, ko je med oktobrom 2009 in februarjem 2016 opravljal vlogo generalnega sekretarja pri Evropski nogometni zvezi (Uefa), je bil namreč eden najbolj vidnih obrazov organizacije, saj je vodil večino žrebanj parov evropskih tekmovanj. Pri čemer se je vselej dosledno vživel v vlogo voditelja televizijskega šova in večkrat poskušal s kakšno šalo razbiti sicer precej monoton dogodek, ki pa je za ljubitelje klubov, ki sodelujejo, še kako napet. Prav to, da bi lahko bil tiho in da se v vlogi komedijanta ne znajde, so mu očitali ob ponesrečenem standup vložku, ko je med žrebom enega od parov dejal, da bomo za nasprotnika izvedeli po oglasih. Nabito polna dvorana je namreč obnemela, ko je opazil, da šala ni padla na plodna tla, pa se je hitro zresnil tudi sam. Predvsem so ga pogosto kritizirali v angleških medijih in se pred žrebanji zatekali h komentarjem, da nas znova čaka »čisto preveč razvlečen dogodek s človekom, ki govori 727 jezikov«.
Pravnik, ki ljubi nogomet
Znanje jezikov je ena tistih reči, ki je v biografiji predsednika Fife najbolj izpostavljena. Maja 1970 v Brigu v Švici italijanskima izseljencema (kalabrijskemu poslovnežu Vincenzu Infantinu in lombardijski gospodinji Marii Minolfi) rojen Giovanni Vincenzo Infantino jih namreč tekoče govori kar sedem. Poleg italijanščine, nemščine in francoščine še angleščino, španščino, portugalščino in arabščino. Kot predsedniku Fife mu to izjemno koristi, saj navsezadnje pomeni, da govori jezike vseh držav, ki so kadar koli osvojile naslov svetovnih prvakov. Pa tudi, da je moral biti kar priden učenec. Čeprav je bil velik navdušenec nad nogometom, je namreč kaj hitro spoznal, da za igro ni preveč nadarjen, zato je začel iskati načine, kako v nogometu delovati drugače kot na igrišču. Kar mu danes nekateri očitajo v negativnem smislu, češ da je karierni birokrat, ki igre ne razume. »Gianni Infantino je arhetip, spoliran produkt švicarske mašinerije za servisiranje mednarodnih športnih upravnih organov,« so ga ob nastopu funkcije predsednika Uefe opisali v Guardianu.
Po izobrazbi je sicer pravnik, a ni nikdar skrival, da je izobrazbo pridobil le za to, da bi lažje deloval v nogometu. Takoj po končani fakulteti je postal pravni svetovalec nekaterim klubom in zvezam po vsej Evropi, športno-uradniško kariero je nadaljeval kot generalni sekretar Mednarodnega centra za športne študije (CIES), leta 2000 pa se je za 16 let pridružil Uefi. Takrat, v prvih letih pri Uefi, je spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico Leno Al Aškar, ki je delovala v Libanonski nogometni zvezi – v naslednjih letih so se jima rodile štiri hčerke.
Več sodelujočih, prvenstvo na dve leti
V času predsedovanja Šveda Lennarta Johanssona je Infantino pri Uefi opravljal različne funkcije, ko je v začetku leta 2007 predsedovanje prevzel Francoz Michel Platini, pa je najprej za nekaj mesecev postal tehnični direktor, nato za dobri dve leti podpredsednik, od oktobra 2009 do februarja 2016 pa torej generalni sekretar. V vsem času sodelovanja s Platinijem je z njim spletel globok prijateljski odnos, ki ga je za tem, ko so Francoza odnesle afere, odpisal z besedami: »Michela sem spremljal devet let in kot predsednik in generalni sekretar sva skupaj naredila izjemne stvari. V spominu bom ohranil te pozitivne trenutke.« Očitno je Infantino k »ohranjanju pozitivnih trenutkov« torej nagnjen že v osnovi, saj resne kritike številnih negativnih, ob katerih bi se moral oglasiti, še nismo slišali.
Tudi na Fifo bi Infantino po prvotnih načrtih moral slediti Platiniju, a je zaradi znanih dogodkov nato kandidiral sam in se številnim zvezam prikupil z znanim receptom – z obljubami po deljenju več denarja iz gromozanske Fifine malhe, pri čemer je seveda poskrbel tudi zase, saj je lani že v osnovi s plačo zaslužil 2,98 milijona švicarskih frankov. Manjše države je kupil tudi z obljubo o širjenju prvenstva in tako bo že na naslednjem SP namesto 32 nastopilo kar 48 reprezentanc, kar je po mnenju mnogih bistveno preveč. Drugi nori ideji, ki je nikakor noče opustiti – da bi svetovno prvenstvo namesto na vsake štiri igrali na dve leti – pa se vsaj za zdaj večina še uspešno upira. A vseeno ne gre pričakovati, da bi jo opustil, še več, mnogi so prepričani, da bo to eden glavnih ciljev njegovega naslednjega mandata (2023–2027), pri čemer je namen vsega skupaj jasen: še več denarja.
