Leta so samo številka. Tako v današnjem profesionalnem športu meni vse več športnikov in športnic. Primerov, ko kariere zavlečejo v pozna trideseta ali celo zgodnja štirideseta, je namreč vse več. A sem ter tja se vseeno najde takšen, ki zgodaj izgubi voljo in ljubezen do tistega, kar dela. Eden Hazard šteje »vsega« 32 let, a občutek je, kot da resnega nogometa ni igral že leta. Za to so krive tudi poškodbe. Tesni prijatelji znajo povedati, da je večkrat ponavljal isto misel. »Tistega dne, ko ne bom več čutil ljubezni do nogometa, bom zaključil kariero.« Ta dan je prišel v torek.

Nočna more za nasprotnikove branilce

Kljub športno še relativno mladim letom je Eden Hazard v profesionalnem nogometu igral 16 sezon. Ko je leta 2019 iz Chelseaja prestopil v Real Madrid za vrtoglavih 115 milijonov evrov, bi se moral začeti vrhunec njegove kariere. A zdi se, da je ravno takrat nogomet zanj prenehal biti zabava. Prav zabava pa je bila glavni razlog, da se je Belgijec sploh podal v svet najbolj popularne športne igre na svetu. Od trenutka, ko je kot otrok ves čas tekal za žogo na vrtu hiše, v kateri so živeli z družino. Zato ni čudno, da je ob slovesu na instagramu zapisal: »Uresničil sem sanje, saj sem igral in se zabaval na nogometnih igriščih širom sveta.«

Čeprav so ga v zadnjih letih kariere stalno mučile poškodbe, bo Hazard v zgodovino nogometa zapisan kot eden najboljših bočnih napadalcev angleškega prvenstva vseh časov. Postal je legenda Chelseaja kot tudi belgijske reprezentance. O tem pričajo številke. Na 352 tekmah za Chelsea je dosegel 110 golov, dvakrat postal angleški prvak, dvakrat osvojil evropsko ligo in enkrat pokal FA. V dresu Belgije je zabil 33 golov na 126 tekmah in bil del zlate generacije, ki je vrhunec doživela na svetovnem prvenstvu 2018, ko je osvojila tretje mesto.

Hazard je bil nogometni umetnik, eden najboljših driblerjev svoje generacije. V najboljši formi je predstavljal nočno moro za nasprotnikove branilce, saj je bil enostavno nezaustavljiv. Zaradi nizkega težišča, izjemne kontrole žoge, hitrosti, nogometne inteligence in izjemne želje po uspehu je pogosto slalomiral med igralci, kot denimo leta 2017 proti Arsenalu, ko je proti golu krenil s sredine igrišča in na koncu premagal še takratnega vratarja topničarjev Petra Čecha.

Nemogoče spremenil v mogoče

Hazard je nase opozarjal od malih nog. Leta 2005 ga je v svoje vrste zvabil francoski Lille, za prvo moštvo pa je debitiral že dve leti pozneje pri vsega 16. Ob Kylianu Mbappeju je edini igralec v zgodovini francoskega prvenstva, ki je po več kot enkrat prejel naziv mladega igralca sezone in najboljšega igralca sezone. Prav na krilih njegovih izjemnih predstav je Lille leta 2011 osvojil dvojček – domače prvenstvo in pokal. Takrat je postalo jasno, da je po kakovosti prerasel tako Lille kot francosko nogometno ligo. V naslednji in hkrati zadnji sezoni pri nekdanjem klubu Slovenca Milenka Ačimovića je dosegel 20 golov na 38 tekmah, nato pa za 40 milijonov evrov prestopil v Chelsea.

Pri modrih je nemudoma zablestel. Navduševal je z goli in asistencami ter zbiral lovorike. To je bilo tudi edino, kar ga je zanimalo – tekme in zmage. Treningi niso bili zanj. Ni jih maral in na njih se ni pretirano trudil. Mislil je le na velike tekme in na to, kako bo na njih blestel. »Ko smo imeli treninge, je pogosto ob vajah stal in čakal, da se končajo. Bil je neverjetno len, a ko je prišla tekma, je bil najboljši. Bil je neverjeten. Še vedno trdim, da je eden najbolj nadarjenih nogometašev vseh časov. Imel je vse – moč, spretnost, tehniko. Bil je tik za Lionelem Messijem in Cristianom Ronaldom, a le, če se je sam tako odločil. Nekoč mi je dejal, da se z Messijem težko primerja, ker je z drugega planeta, a da je lahko enako dober ali celo boljši od Cristiana Ronalda. To bi bilo lahko res, če bi se le trudil na treningih. Hkrati menim, da bi si s tem tudi podaljšal kariero in zmanjšal število poškodb,« je povedal nekdanji Hazardov soigralec pri Chelseaju John Obi Mikel.

Prestop v Real Madrid, kjer je bil trener njegov idol Zinedine Zidane, se je iz sanj pretvoril v nočno moro, za kar je v veliki meri kriv sam. Na prve priprave je prišel fizično povsem zapuščen, kar se je pogosto dogajalo že v preteklosti. A pri Realu Madridu mu zaradi visokega finančnega vložka tega nikoli niso resnično odpustili. S časom je izgubil občutek, da je profesionalni nogometaš, to pa je bil začetek konca njegove kariere. Štiri leta v Madridu, v katerih nikoli ni igral velikega derbija proti Barceloni, so črn madež v njegovi karieri. Morda so mu škodile tudi primerjave z Messijem in Ronaldom. Argentinec in Portugalec sta bila »stroja«, medtem ko Hazard nogometni romantik, ki je na nogomet gledal kot na igro in ne službo. Bil je zabavljač, zaradi katerega so ljubitelji nogometa kupili vstopnico za tekmo. Nekdanji pomočnik selektorja pri Belgiji in nogometna ikona Thierry Henry je nekoč dejal: »Opazoval sem ga in se spraševal, zakaj počne določene stvari, saj so nemogoče. Nato mu je uspelo in lahko sem se le nasmehnil.« Nogomet potrebuje tudi takšne posameznike. In čeprav v karierah ne dosežejo stvari, ki bi jih ob trdem delu lahko, se jih bo zgodovina kljub temu še kako spominjala.