Sinočnjo tekmo, ki je odločila o tem, ali se bodo v osmino finala uvrstili Bosanci ali Američani, so navijači Bosne in Hercegovine vzeli zares. Glede na predstavo na igrišču morda celo bolj kot nogometaši. Pisali smo tudi, da je svoj lonček pristavila država, no, pol države, saj je vlada Federacije Bosne in Hercegovine delodajalcem priporočila, da v četrtek prilagodijo organizacijo dela; tekma je bila namreč ob 2. uri ponoči, in če bi Bosna zmagala, bi bilo zjutraj težko vstati. Še posebej, ker so gostinskim lokalom izjemoma podaljšali obratovalni čas do 6. ure.
"Kot da smo zmagali, nogometaši so presegli vsa naša pričakovanja. Ponosni smo na svojo Bosno, seveda," je dejala Kanita za Radio Svobodna Evropa. Afan pa je povedal, da je občutek neverjeten: "Fantje so se uvrstili na svetovno prvenstvo, česar nismo pričakovali, potem pa še v boje na izpadanje. Združili so narod!"
Pleskavice in lepinje v Santa Clari
V Santa Clari, predelu San Francisca, je bilo včeraj na tisoče navijačev iz Bosne in Hercegovine, ki so prišli spodbujat svojo reprezentanco. Mnogi so se pred sredino tekmo zbrali v restavraciji Euro Grill, kamor so šli seveda na čevapčiče in pleskavice.
»To je tradicionalna bosanska jed – mleto meso, postreženo v posebnem kruhku,« je novinarki ameriške mreže ABC povedal Sabhudin Smahilahodžić in dodal: »Pravkar sem prispel iz St. Louisa. Reprezentanci sledim od Kanade. Upamo na najboljši možni razplet.« V ZDA živi okoli 350.000 ljudi bosanskega rodu, večina v okolici Saint Louisa in Chicaga.
Bosna in Hercegovina je na svetovnem prvenstvu nazadnje nastopila leta 2014 v Braziliji. Za številne navijače je bilo potovanje po Združenih državah Amerike, da bi spremljali svojo reprezentanco, posebno doživetje pred sredino tekmo.
Bosanski navijači v Santa Clari:
Jedina v Los Angelesu in ljiljani v Seattlu
Bosanski navijači so šli na tekmo na stadionu v San Franciscu polni upanja. Čeprav jih je bilo seveda precej manj kot domačih, so ponosno zapeli bosansko himno. No, pravzaprav je niso. Uradna himna BiH je Intermeco, ki nima uradnega besedila, navijači, predvsem tisti iz bosanskega dela te države, v kateri živijo še Srbi in Hrvati, pa pojejo kar neuradano himno – pesem Dina Merlina: Jedna si jedina, moja domovina (edina si, edina, moja domovina). Na žalost se domače razprtije in razdeljenost v Bosni in Hercegovini tudi kažejo na tak način.
Sicer so ljiljani, kot je neformalno poimenovanje za bosanske navijače, v ZDA ustvarili lep vtis predvsem na tekmi v Seattlu, kjer so se modro-rumeni pomerili s Katarjem in ga tudi premagali. Glasno petje večne pesmi Halida Bešlića Ljiljani je naježilo kožo tudi marsikateremu navijaču Katarja.
Ljiljani v Seattlu:
Solze sreče
Ameriške sanje se za Bosno in Hercegovino sicer niso uresničile, saj so bili z 2:0 boljši domačini. A vendar, bosanski mediji zmajev, kot še rečejo reprezentanci, niso raztrgali na koščke, kot denimo nemški pred nekaj dnevi sloviti elf. Tako lahko preberemo večinoma pozitivne naslove ocene prvenstva. Konec koncev, reprezentanca je prišla iz skupine in se uvrstila v izločilne boje, kar je bilo veliko več od pričakovanj.
»Hvala ti, domovina,« je začel svoj nagovor pred mediji selektor Sergej Barbarez, ki je ob koncu tekme na igrišču potočil nekaj solza. »Te solze po tekmi niso bile solze žalosti, temveč solze veselja, sreče in ponosa. Solze hvaležnosti, ker imam priložnost delati to, kar imam rad, ker imam priložnost pisati zgodovinske trenutke in navsezadnje – kar je največ – ker imam privilegij delati s temi čudovitimi fanti, svojimi igralci,« je dejal in se zahvalil navijačem, da so skupaj spisali del nogometne zgodovine Bosne in Hercegovine.
Navijači Ameriko zapuščajo ponosni:
