Njegovo ime je znova v ospredju tudi letos, ko se svetovno prvenstvo po 32 letih vrača v Združene države Amerike. V treh desetletjih so se zvrstile generacije vrhunskih napadalcev, a nihče ni ponovil njegovega dosežka. Hat-tricki so redkost, štirje goli senzacija, pet zadetkov na eni tekmi pa ostaja nedosegljiv mejnik. Salenko je strelski rekord začel v 15. minuti, do polčasa je zabil še dva gola, v drugem delu pa v razmiku treh minut dokončal zgodovinski podvig.
Sanje so se uresničile le napol
Še pred tekmo s Kamerunom je svojemu sostanovalcu Dmitriju Radčenku zaupal nenavadne sanje: da bo dosegel pet golov, Rusija pa se bo prebila vse do finala. Prvi del se je uresničil do potankosti, drugi precej manj, saj so Rusi kljub visoki zmagi izpadli že po skupinskem delu.
»Nisem razmišljal o rekordih. Želel sem le doseči čim več golov in pomagati ekipi. Šele po tekmi sem dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo,« je Oleg Salenko povedal v pogovoru za Fifo ob dvajseti obletnici svetovnega prvenstva 1994. Dodal je, da je na stadionu sicer slišal svoje ime, a zaradi jezikovne ovire ni razumel napovedovalca in je sprva celo mislil, da je pet golov na eni tekmi že komu uspelo.
Petim golom proti Kamerunu je dodal še zadetek proti Švedski in s skupno šestimi goli osvojil zlato kopačko, ki si jo je razdelil z Bolgarom Hristom Stojčkovom. Oba sta si kasneje privoščila tudi nekaj šal na ta račun. »Bodi hvaležen, da nisem dosegel še enega gola,« mu je dejal Stojčkov. Salenko pa mu je odgovoril: »Ti pa bodi vesel, da Kamerunu nisem zabil še šestega.«
S tem je ostal edini najboljši strelec svetovnega prvenstva, katerega reprezentanca ni igrala v izločilnih bojih, in edini nogometaš z zlato kopačko tako na mladinskem kot članskem mundialu.
Prvo ženo je poslal k vragu
Rodil se je pred 56 leti v Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu, v mešani družini – oče je bil Ukrajinec, mati Rusinja. Nogometno se je razvil pri Zenitu in Dinamu iz Kijeva, kjer je osvojil državno prvenstvo in pokal ter veljal za enega največjih talentov svoje generacije. Razpad Sovjetske zveze ga je postavil pred odločitev, ki danes, v luči vojne, deluje občutljivejše kot v devetdesetih letih. Najprej je na eni tekmi nastopil za Ukrajino, nato pa za Rusijo, v dresu katere je igral tudi na SP 1994. Odločitev je v intervjujih večkrat opisoval kot nogometno, ne politično, ob tem pa poudarjal, da ga z Ukrajino veže pomemben del kariere in življenja.
Po začetku ruske invazije leta 2022, ko je živel v Kijevu, je javno obsodil vojno in ostro kritiziral Vladimirja Putina. Poudaril je tudi, da je propaganda razdelila celo njegovo družino, saj sta nekdanja žena in sin ostala v Rusiji in sprejemata uradno različico dogodkov. »Prvo ženo sem že poslal k vragu. Njo so spremenili v zombija, verjame propagandi Kremlja,« je dejal v enem od intervjujev, v katerih je želel opozoriti na razmere v Ukrajini. Njegova zgodba tako ostaja razpeta med dve državi, ki ju je nekoč povezoval isti dres, danes pa ju ločuje vojna.
Rekorder brez zvezdniškega statusa
Če bi njegovo kariero merili zgolj po klubskih dosežkih, bi težko napovedali, da bo nekoč postal lastnik enega najbolj nedosegljivih rekordov svetovnih prvenstev. Ob Zenitu in Dinamu iz Kijeva je igral še za Logrones, Valencio, Rangers, Istanbulspor, Cordobo in Pogo Szczecin, vendar nikjer ni postal zvezdnik evropskega nogometa.
Velik del kariere so mu krojile poškodbe, največ težav je imel s koleni, zaradi katerih nikoli ni ujel prave kontinuitete. Na 248 prvenstvenih tekmah je dosegel 86 golov, nato pa moral zaradi zdravstvenih težav končati kariero še pred 32. rojstnim dnem. »Vedno sem želel biti vodja na igrišču. V Valencii sem imel težave tudi zaradi jezika, zato te vloge nisem mogel prevzeti,« je priznal.
Odkrito je spregovoril tudi o alkoholu in priznal, da so ga po enem od incidentov izključili iz reprezentance, za katero je odigral le osem tekem, vseh šest golov pa je dosegel na SP. »Videli so me s steklenico, zato so me izključili, čeprav so nekateri drugi pili z menoj,« je povedal. V Rangersu je igral s Paulom Gascoignom, o katerem je dejal, da je »pil brez skrivanja in s tem ustvarjal svojo podobo«.
Trofeja, ki je postala preživetje
Po koncu kariere je ostal v nogometu kot komentator, deloval pa je tudi v nogometu na mivki in bil selektor ukrajinske reprezentance. Kljub temu njegovo življenje ni bilo brez finančnih težav. Leta 2010 je razkril, da je zaradi dolgov in posledic finančne krize resno razmišljal o prodaji zlate kopačke za naslov najboljšega strelca svetovnega prvenstva 1994. Iz Združenih arabskih emiratov je prejel ponudbo v višini približno 500.000 dolarjev.
»Imel sem manjše podjetje, a po krizi se je vse ustavilo in moral sem razmišljati tudi o dolgovih. Nisem povsem brez denarja, a ponudbo je bilo težko zavrniti,« je dejal v intervjuju za ruske medije. Dodal je, da bi si želel, da bi trofeja ostala v Rusiji ali Ukrajini, če bi se pojavila primerljiva ponudba iz regije. Po javno dostopnih podatkih do prodaje ni prišlo, zgodba pa je pokazala, da lahko tudi največji trenutek kariere postane del vsakdanjih življenjskih odločitev.