Ko je leta 1958 pripotoval na svetovno prvenstvo na Švedsko, je Peleja do polnoletnosti ločilo še 137 dni. Zaradi poškodbe kolena je izpustil uvodni tekmi proti Avstriji in Angliji, zato selektor Vicente Feola sprva ni bil prepričan, ali naj ga uvrsti v začetno enajsterico za zadnjo tekmo skupinskega dela proti Sovjetski zvezi. Didi in Nilton Santos sta vztrajala, da mora igrati. Brazilija je nato z zmago potrdila napredovanje, s čimer se je začela ena največjih zgodb v zgodovini svetovnih prvenstev.
Sedemnajstletnik, ki je osvojil svet
Pele je v četrtfinalu z edinim golom izločil Wales, v polfinalu proti Franciji je dosegel hat-trick, v finalu proti gostiteljem pa še dva zadetka za zmago s 5:2. Njegov prvi gol v finalu, ko je žogo elegantno dvignil čez branilca in jo nato z volejem poslal v mrežo, še danes velja za enega najlepših v zgodovini svetovnih prvenstev. Po zadnjem sodnikovem žvižgu je obležal na travi in zajokal. Soigralci so ga dvignili na ramena, fotografija objokanega sedemnajstletnika pa je postala ena najbolj prepoznavnih podob svetovnega športa. »Pred finalom sem bil tako živčen, da sem komaj spal. Ko se je tekma začela, sem preprosto igral nogomet, tako kot na ulici,« se je pozneje spominjal. Na Švedskem je dosegel šest golov in bil drugi strelec prvenstva, čeprav je odigral le štiri tekme. Naziv najboljšega strelca je pripadel Francozu Justu Fontainu z rekordnimi trinajstimi zadetki, Pele pa je postal največje odkritje turnirja.
Štiri leta pozneje v Čilu je Brazilija branila naslov. Pele je prvenstvo odprl z izjemnim golom proti Mehiki, ko je po dolgem prodoru preigral več branilcev in zadel za zmago. Že na naslednji tekmi proti Češkoslovaški si je poškodoval mišico. Ker menjave niso bile dovoljene, je ostal na igrišču, čeprav skoraj ni mogel več teči. Brazilija je naslov ubranila predvsem po zaslugi Garrinche, Pele pa je večino turnirja spremljal s strani. Še huje je bilo leta 1966 v Angliji, ko je bil tarča grobih prekrškov, Brazilija pa je izpadla že v skupini. »Ne bom več igral na svetovnem prvenstvu,« je razočarano dejal po turnirju. Zdelo se je, da je nogomet izgubil svojega največjega umetnika.
Mehika 1970 – popoln nogomet obstaja
A štiri leta kasneje se je vrnil. V Mehiki leta 1970 je bil še bolj izkušen, močnejši in v reprezentanci, ki je veljala za eno najboljših v zgodovini nogometa. Dosegel je štiri gole, med njimi prvega v finalu proti Italiji, ko je z izjemnim skokom in zadetkom z glavo premagal vratarja Enrica Albertosija. »Kralj je samo eden – Bog. Jaz sem le človek, ki je imel srečo, da lahko igra nogomet,« je dejal po finalu. Na istem prvenstvu je poskrbel še za dva legendarna trenutka brez zadetka: strel s sredine igrišča proti Češkoslovaški, ki je za las zgrešil cilj, in preigravanje urugvajskega vratarja Ladislaa Mazurkiewicza, ko se žoge sploh ni dotaknil, a je nato zgrešil prazna vrata.
Občudovali so ga tudi največji tekmeci. Bobby Moore ga je označil za najbolj popolnega igralca, Franz Beckenbauer za nogometaša, ki je »igral igro prihodnosti«, Johan Cruyff pa je dejal, da je presegal meje logike. Eden izmed italijanskih branilcev je po finalu v Mehiki dejal: »Na tekmo sem prišel prepričan, da je tudi on človek. Odšel sem z mislijo, da sem se motil.« Njegovo veličino je najbolj povzel njegov soigralec Tostao: »Ni bil najboljši zato, ker je dosegal gole, ampak ker je znal vse.« Medtem je Zagallo njegovo vsestranskost opisal z besedami: »Če bi Pele hotel, bi bil lahko tudi najboljši vratar na svetu.«
Ostal je večji od svojih rekordov
Rodil se je 20. oktobra 1940 kot Edson Arantes do Nascimento v revni družini v mestu Tres Coracoes. Kot otrok je čistil čevlje, da bi pomagal družini, nogomet pa igral z žogami iz cunj ali nogavic. Pri petnajstih letih ga je nekdanji reprezentant Waldemar de Brito pripeljal v Santos in vodilnim dejal: »Ta fant bo postal najboljši nogometaš na svetu.« Malokdo mu je verjel, a kmalu ni dvomil nihče več.
V dresu Santosa je osvojil skoraj vse in postal prvi globalni nogometni superzvezdnik. Kariero je končal leta 1977 pri New York Cosmos, kjer je pomagal popularizirati nogomet v ZDA. Tam je igral tudi slovenski nogometaš Vito Dimitrijević. Posebna vez s slovenskim nogometom sega že v leto 1971, ko je na Pelejevi poslovilni tekmi za brazilsko reprezentanco proti Jugoslaviji na razprodani Maracani nastopil tudi Branko Oblak. Pred skoraj 200.000 gledalci je po tekmi v spomin prejel Pelejev dres.
Po koncu kariere je bil ambasador nogometa, sodeloval s Fifo in Unescom, deloval kot brazilski minister za šport ter se zavzemal za razvoj igre po vsem svetu. Ko je decembra 2022 umrl, se je od njega poslovil ves nogometni svet. Na stadionu Santosa se mu je poklonilo več deset tisoč ljudi, številni stadioni pa so za trenutek obmolknili. Njegov rekord treh naslovov svetovnega prvaka ostaja nedotaknjen že več kot pol stoletja in ga bo v sodobnem nogometu zelo težko preseči. x