Tisti pokal z velikimi uhlji znova roma v Pariz. Zasluženo. Po ogrevanju v skupinskem delu, ko so zasedli šele 11. mesto, so namreč branilci naslov v izločilnih bojih stopili na plin. Šli so po (naj)težji poti. Eden za drugim so padali Monaco, Chelsea, Liverpool, Bayern in na koncu še Arsenal. Kot prvi bo madridskemu Realu in letu 2018 so ubranili naslov v tem najelitnejšem klubskem tekmovanju.
Če sodimo po statistiki, so bili tudi v finalu boljši tekmec. Ali pa vsaj ambicioznejši, podjetnejši. Proti pragmatičnim Londončanom, ki so se pričakovano povlekli v obrambno držo, so imeli žogo kar 75 odstotkov časa v svojih nogah, toda drugega naslova so se lahko veselili šele po izvajanju enajstmetrovk. Arsenal pa je še drugič po letu 2006 obtičal pred vrati raja in ostaja brez naslova v ligi prvakov. Topničarji ostajajo ekipa z največ odigranimi tekmami v zgodovini evropskega pokala/lige prvakov, ne da bi kdaj osvojila lovoriko.
»Poraz v finalu lige prvakov po enajstmetrovkah je uničujoč. Poskušali smo pogledati širšo sliko in se spomniti, kako daleč smo prišli kot skupina – za nami je izjemna sezona, nocoj pa smo odigrali že svojo 63. tekmo. Do tega trenutka smo dali od sebe popolnoma vse. Enajstmetrovke so loterija – ali zmagaš ali pa izgubiš. Tudi nekatere najboljše ekipe v zgodovini so izgubile po enajstmetrovkah,« je s solzami v očeh razlagal Declan Rice. »Zmagujemo skupaj in izgubljamo skupaj. Neizmerno sem ponosen na to skupino in na te fante. Kakšna sezona! Bila je neverjetna in o vseh lahko govorim le v superlativih. Seveda sem strt zaradi poraza, vendar skušam pogledati tudi širšo sliko – od tega, kje smo bili lanskega julija, do tega, kje smo danes.«
Sprememba le v vratih
PSG je finale začel s skoraj identično postavo kot lani, ko je v finalnem obračunu s 5:0 povozil milanski Inter. Edina sprememba je bila v vratih, Gianluigi Donnarumma je namreč odšel v Manchester City, tako da je vrata čuval Matvej Safonov. Uefa je za naj igralca današnje tekme izbrala vezista Vitinho. nič pa ne bi bilo narobe, če bi omenjena nagrada romala v roke Desireja Doueja. »Nocoj smo izjemno, izjemno ponosni. Tako srečni in hvaležni smo, tudi zato, ker je bila to težka tekma proti zelo dobri ekipi. Čestitati moramo tudi njim, saj so imeli res odlično sezono. Zdaj pa moramo preprosto uživati kot ekipa, kot družina, ker mislim, da smo si to zaslužili,« je po finalu dejal 20-letni Francoz in dodal: »To je noro, res noro. Najprej bomo uživali v tem uspehu, potem pa bomo spet delali in delali naprej, ker si želimo še več. Zelo smo lačni uspehov. Smo mlada ekipa in vemo, da smo zelo ambiciozni. Zato moramo naslednjo sezono znova kreniti na polno.«
Tretji za trenerja
Zanimiva je bila odločitev trenerja Luisa Enriqueja, da že v rednem delu z igrišča povleče spomladi izjemnega Hvičo Kvarachelio. A Španec že ve, kaj počne. V finalih lige prvakov je še neporažen. Tri od tri. Za Enriqueja je to namreč že tretji naslov v najelitnejšem klubskem tekmovanju, prvega je osvojil leta 2015 na klopi Barcelone. S tretjim naslovom pa se je na večni lestvici trenerjev izenačil z Bobom Paisleyjem, Zinedinom Zidanom in rojakom Pepom Guardiolo. Pred njim je le še Carlo Ancelotti s petimi naslovi evropskega prvaka.
Ali Pariz gori?
Paris brûle-t-il? Ali Pariz gori? je naslov vojnega filma iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Pariz bo nocoj gorel. Glede na prizore, ki že prihajajo iz francoske prestolnice, se bojimo, da ne zgolj v prenesenem pomenu.