Čeprav uvodna tekma izločilnih bojev na svetovnem prvenstvu niti približno ni postregla z nogometno poslastico, pa to članov kanadske reprezentance ne zanima niti malo. V tretjem nastopu na mundialih so se namreč premierno prebili v osmino finala, potem ko so z golom Stephena Eustaquia v 92. minuti strli srca nogometašem Južnoafriške republike, ki so prav tako prvič nastopili v izločilnih bojih na svetovnih prvenstvih. Arhitekt uspeha Kanade je selektor Jesse Marsch, mož, ki so ga v Leedsu odslovili kot neuspešnega, v ZDA pa spregledali pri izboru selektorja.
Igralce in njihove družine vabil k sebi domov
Jesse Marsch je v angleškem prvenstvu kot trener Leedsa zdržal manj kot leto dni. Kljub temu da je ekipo v sezoni 2022/23 v zadnjem krogu rešil pred izpadom, je nekaj mesecev kasneje po nizu sedmih tekem brez zmage dobil nogo. Takrat je odločitev vodstva kluba označil za »nesmiselno«. A še večji udarec je prejel leta 2024, ko je bil prepričan, da bo prevzel vajeti ameriške reprezentance. Sanje o vodenju domovine na domačem mundialu so se razblinile, ko so pri ZDA raje izbrali Mauricia Pochettina. »Mislim, da ga to še vedno peče, a je to hkrati tudi vir motivacije,« je ocenil ameriški športni novinar Scott French, ki dobro pozna 52-letnega v Wisconsonu rojenega Američana. »Želi dokazati, da so se v reprezentanci ZDA zmotili, ko ga niso izbrali.«
Ko je maja 2024 sprejel ponudbo Kanade, je Marsch obljubil, da bo združil kanadsko nogometno skupnost in poskrbel, da bo reprezentanca konkurenčna na svetovnem prvenstvu. In besedo je držal. V naslednjih desetih dneh je obiskal devet mest, se srečeval z navijači in vsrkal kanadsko kulturo. A tu se ni ustavil, saj je želel zgraditi tudi pristne odnose z igralci. Obiskoval jih je individualno, vabila na svoj dom v Italiji pa so postala stalnica – tako za nogometaše kot njihove družine. Najlepši primer je zgodba vezista Liama Millerja, ki si je konec leta 2024 strgal križne vezi. Ko je bil sredi rehabilitacije v Italiji, ga je Marsch povabil k sebi domov. Miller ni le uspešno okreval, temveč je Hullu Cityju pomagal do vrnitve v angleško prvo ligo, zdaj pa je eden ključnih mož Kanade na mundialu. »Spomnim se, da mi je selektor rekel: 'To ni konec, to je le nov začetek.' In imel je prav,« je pojasnil Liam Miller.
Čustven je bil že kot nogometaš
Marsch ni trener, ki želi ostati neopažen. Po zmagi nad Katarjem s 6:0 na drugi tekmi skupinskega dela se je sprehodil po igrišču in navijačem kazal šest prstov, kar jih je še dodatno navdušilo. A takšno početje zna marsikoga tudi zmotiti. »Nekateri mislijo, da je to le predstava,« pravi French. »A ni, takšen pač je. Je čustven človek in ta čustva prenaša na svoje igralce. Tak pa je bil tudi, ko je še igral nogomet. Ko je bil pri LA Galaxy soigralec Davida Beckhama, je ves čas ščitil njegov hrbet. Če je menil, da je kdo nad njim storil pregrob prekršek, se je v roku nekaj minut maščeval in prejel rumeni karton.«
Ob tem se Marsch dobro zaveda, da ga ljudje zaradi tega obožujejo ali sovražijo. »Igralci me lahko takšnega sprejmejo ali pa me morajo enostavno trpeti, saj nimajo druge izbire,« se je pošalil ta teden. »Zgradili smo pristne odnose in postali prava ekipa, vse v želji, da ponosno zastopamo barve Kanade. To nas je poenotilo.« Če so bili proti Južnoafriški republiki v vlogi favorita, to v osmini finala zagotovo ne bodo več. A se zaradi tega vnaprej zagotovo ne mislijo predati. »Pripravljeni smo na vse izzive in odločeni, da pokažemo najboljšo možno predstavo. O takšnem trenutku smo dolgo sanjali in prepričani bodite, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bomo nadaljevali pravljico, ki jo pišemo.«