Nekateri vnovič, drugi sploh prvič. Med slednjimi je Zinedine Zidane, ki je potrpežljivo čakal na svojo priložnost. Pet let je bil na borzi dela, zavračal bolj ali manj mamljive ponudbe in v senci čakal, da se s francoske klopi poslovi Didier Deschamps. In ko je Didi po 14 letih dejansko napovedal slovo, večjih dilem o njegovem nasledniku ni bilo.
Zidane je bil praktično vseskozi programiran naslednik Deschampsa, ki je Francoze leta 2018 popeljal do drugega naslova svetovnega prvaka. Francozi se nadejajo, da bo Zidane kot selektor podobno uspešen kot Zidane igralec. Nekoč sijajni vezist ima sladke skrbi, črpa namreč iz bazena, ki ni le globok, ampak je v primerjavi z večino drugih reprezentanc pravi Marijanski jarek. Zidane bi lahko sestavil dve ali tri enakovredne ekipe.
Klopp z dvema ekipama
Zizou tega (še) ni storil, je pa nekaj podobnega poskusil novi selektor nemške izbrane vrste Jürgen Klopp. Devetinpetdesetletnik, ki se je proslavil kot trener dortmundske Borussie in Liverpoola, je namreč na prvi seznam v vlogi nemškega selektorja zapisal reci in piši 44 imen. V slogu tistega, da od presežka ne boli glava. Reprezentanco je Klopp razdelil na dva dela.
Ena polovica oziroma ena ekipa bo zaigrala na prvih dveh (Nizozemska, Grčija), druga pa na drugih dveh (Srbija, Grčija) tekmah. »Želim spoznati čim več igralcev,« je na novinarski konferenci izbor pojasnil Klopp. Ni ekipe A ali ekipe B, ekipi sta sestavljeni tako, da to daje smisel na igrišču, ter z vidika značaja in izkušenj. Na seznamu je nekaj zanimivih, da ne rečemo presenetljivih imen. Felix Keidel iz novopečenega prvoligaša Elversberga ima denimo za sabo zgolj nekaj tekem v elitni bundesligi. Glede na Kloppov pristop se zdi, da Nemci nekega velikega rezultatskega imperativa v letošnji ligi narodov nimajo in da je to tekmovanje zgolj poligon pred naslednjimi velikimi tekmovanji. Korak nazaj za dva naprej?
Nizozemci so se po skoraj pol stoletja in legendarnem Ernstu Happlu vnovič odločili za tujca na selektorskem stolčku, čast in odgovornost je pripadla legendarnemu španskemu vezistu Xaviju, ki je bil od maja 2024 in slovesa od Barcelone brez službe.
Selektorja so menjali tudi Portugalci, a krenili v nasprotni smeri od Nizozemcev. Po Špancu Robertu Martínezu so se tokrat znova obrnili k domači stroki in selektorsko vlogo zaupali izkušenemu Jorgeju Jesusu. Dvainsedemdesetletnik ni sprožil revolucije, na svoj prvi seznam je med drugim uvrstil tudi superveterana Cristiana Ronalda, s katerim sta sodelovala že pri Al Nassru.
Tudi novi-stari selektor Hrvaške Slaven Bilić (še) ni pripravljen na drastične reze, na jesensko reprezentančno akcijo je namreč poklical tudi Luko Modrića in Ivana Perišića.
Menjali tudi slovenski tekmeci Škoti
Zahtevna naloga je pred Robertom Mancinijem, ki bo poskušal iz blata potegniti italijansko izbrano vrsto, ki je izpustila zadnja tri svetovna prvenstva. Šestnajst let brez SP je dolga doba za marsikatero reprezentanco, za Italijo pa je to suša biblijskih razmer.
Tudi Škoti, sobotni tekmeci Slovenije, so po letošnjem mundialu obrnili nov list. Potem ko so na turnirju v Severni Ameriki izpadli že po skupinskem delu, se je po sedmih letih poslovil Steve Clarke, reprezentanco pa je namesto njega prevzel Belgijec Sébastien Pocognoli. Slednji kot trener nima nekega bogatega življenjepisa, samostojno trenersko pot je začel na klopi belgijske reprezentance do 18 let, sledila je uspešna epizoda pri Union Saint-Gilloise, s katerim je osvojil belgijsko prvenstvo, nazadnje pa je sedel na klopi Monaca. Škote je prevzel sredi avgusta in postal drugi tuji selektor v zgodovini reprezentance za Nemcem Bertijem Vogtsom, ki je Škote vodil med letoma 2002 in 2004.
In če ima Pocognoli najkrajšega, ima od evropskih selektorjev najdaljšega Koldo Álvarez, selektor Andore. Mandat, da ne bo pomote. Na klopi tega pirenejskega nogometnega malčka sedi že vse od leta 2010.