Na svetovnem prvenstvu 1994 v ZDA je Rusija proti Kamerunu vodila že s 3:0, ko je selektor Henri Michel ob začetku drugega polčasa v igro poslal Rogerja Millo. Kamerunski veteran je potreboval le minuto, da je premagal Stanislava Čerčesova. Zadetek ni spremenil razpleta tekme, se je pa Milla pri 42 letih in 39 dneh zapisal v zgodovino kot najstarejši strelec na mundialih.
Rekord bo tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu ostal nedotaknjen. Resda je najstarejši udeleženec turnirja škotski vratar Craig Gordon, ki bo na zadnji dan leta dopolnil že 44 let, vendar kot vratar realno ne more ogroziti mejnika Kamerunca. Tudi Cristiano Ronaldo pri 41 letih tega dosežka ne more preseči, je pa postal najstarejši igralec v polju, ki je začel tekmo na svetovnem prvenstvu.
Prvi koraki v Yaoundeju
Svojo nogometno pot je Roger Milla začel v rodnem Yaoundeju. Prve korake je naredil v lokalnih mladinskih ekipah v kamerunski prestolnici, kjer je nogomet igral na neurejenih igriščih, pogosto brez prave opreme in pogojev. Prav tam je hitro izstopal po občutku za prostor in naravni eleganci v igri. »Nogomet sem igral povsod, kjer sem lahko našel žogo in prostor,« se je pozneje spominjal svojih začetkov.
Prve klubske izkušnje je nabiral pri ekipi Eclair de Douala med letoma 1967 in 1970. Pravi preboj je sledil pri Leopardu iz Douale, nato pa je svojo učinkovitost potrdil še pri Tonnerreju, enem najmočnejših kamerunskih klubov tistega časa. »Takrat sem spoznal, da lahko živim od nogometa tudi zunaj Kameruna,« je dejal. Pri 25 letih je naredil korak v Evropo in se preselil v Francijo, kjer je igral za Valenciennes, Monaco, Bastio in Saint-Etienne ter se uveljavil kot eden prvih afriških napadalcev v evropskem nogometu.
V Franciji je gradil klubsko kariero, a njegova prava nogometna identiteta je rasla v dresu kamerunske reprezentance. Tam je Milla postal eden ključnih obrazov generacije, ki je Kamerun prvič popeljala na svetovni nogometni zemljevid. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 1982 je bil med najvidnejšimi posamezniki in najboljši strelec afriškega dela kvalifikacij. V Španiji je Kamerun pustil soliden vtis, a ostal brez zmage, Milla pa je doživel tudi razočaranje, ko so mu proti Peruju razveljavili zadetek. Kljub temu je turnir pokazal, da Kamerun ne sodi več med eksote, temveč med reprezentance, ki lahko konkurirajo evropskim in južnoameriškim ekipam.
S tem se je začela postopna rast kamerunske reprezentance na afriški in svetovni sceni, Milla pa je ostal njen stalni del. Prelom je sledil nekaj let pozneje, ko se je njegova reprezentančna zgodba obrnila v nepričakovano smer.
Klic predsednika in
vrnitev v reprezentanco
Bil je del ekipe, ki je leta 1984 osvojila afriški pokal narodov in leta 1986 igrala v finalu, njegov največji vpliv v reprezentanci pa je prišel leta 1990 v Italiji, ko je že kazalo, da je reprezentančno pot končal. Po razglašeni upokojitvi ga je tik pred svetovnim prvenstvom v ekipo vrnil osebni klic predsednika Paula Biye. »Starost je le številka. Na igrišču šteje samo žoga,« je poudaril ob svoji vrnitvi v reprezentanco.
V Italiji je Kamerun že na začetku pripravil eno največjih senzacij turnirja z zmago proti branilki naslova Argentini. Milla je tekmo začel na klopi, a je kmalu postal ključni adut selektorja. Proti Romuniji je dosegel dva zadetka, proti Kolumbiji pa je v podaljšku znova odločil tekmo in Kamerun kot prvo afriško reprezentanco popeljal v četrtfinale. Prav po enem od teh zadetkov je sledil njegov znameniti ples ob kotni zastavici, eden najbolj prepoznavnih trenutkov mundialov in simbol sproščenosti afriškega nogometa. »Takrat nisem razmišljal o ničemer, samo o sreči,« je povedal.
Kamerun se je v četrtfinalu ustavil proti Angliji in ostal brez uvrstitve v polfinale, a je turnir v Italiji Millo dokončno potrdil kot globalno ikono ter hkrati spremenil pogled na afriški nogomet, ki je dobil novo samozavest in status. Svojo reprezentančno zgodbo je zaokrožil še z nastopom na mundialu leta 1994, kjer je pri 42 letih postal najstarejši strelec v zgodovini tekmovanja.
Po koncu reprezentančne kariere po svetovnem prvenstvu leta 1994 je Roger Milla še dve sezoni nadaljeval klubsko pot v Aziji, nato pa ostal tesno povezan z nogometom kot ambasador in promotor razvoja igre v Afriki. Sodeloval je pri mladinskih akademijah ter večkrat poudarjal pomen infrastrukture in dolgoročnih vlaganj v lokalni nogomet, s čimer je svoj vpliv razširil tudi zunaj igrišč. V Kamerunu ima status žive legende, njegovo ime pa ostaja neločljivo povezano z obdobjem, ko je afriški nogomet dobil svoje vidno mesto na svetovni sceni. George Weah, dobitnik zlate žoge leta 1995, ga je opisal kot igralca, ki je afriškemu nogometu pokazal, da lahko brez strahu stopi na največje odre in odloča tekme, njegov rojak Samuel Eto'o pa je poudaril, da je odprl vrata novim generacijam in Kamerunu utrdil status nogometne sile.