Od leta 1991 do leta 2018 se je na slovenski klopi zamenjalo 7 ljudi oziroma 11 mandatov. Bojan Prašnikar je bil selektor trikrat, Srečko Katanec dvakrat, zdaj pa je drugič postal to še Kek. Povprečen rok trajanja selektorja v Sloveniji je tako dve leti in pol. Kar ob primerjavi s Hrvati očitno niti ni merodajno. Svetovni viceprvaki so od leta 1990 do danes zamenjali 13 mandatov, medtem ko so manj uspešni Srbi od leta 1990 selektorja menjali 18-krat. Predzadnjega, Slavoljuba Muslina, so zamenjali kljub temu, da mu je reprezentanco uspelo pripeljati na svetovno prvenstvo v Rusiji. In ker se Srbi »zabavljajo« na lasten račun, so v približno 30 letih zamenjali več selektorjev kot Nemčija v vsej svoji zgodovini. Enako velja za Slovence. Nemci so od leta 1908, ko je reprezentanca Nemčije začela igrati na mednarodnih tekmah, zamenjali selektorja vsega desetkrat! Celo Angleži, čeravno z reprezentančnim nogometom niso zadovoljni, so od leta 1946 zamenjali vsega 19 selektorjev. A teza, da je stanje nogometne reprezentance odraz stanja v državi, se podre pri Italijanih. Ti so po drugi svetovni vojni zamenjali 29 nogometnih šefov, kar je podobna menjalna frekvenca kot v samostojni Sloveniji, pa so vseeno osvajali največja prvenstva.
Nespoštljivost do reprezentance in selektorja
Čeravno je na prvih prijateljskih tekmah reprezentanco vodil Bojan Prašnikar, je bil dr. Verdenik prvi resen slovenski selektor. Vzdržal je relativno dolgo. Tri leta. A takrat so bili vendarle drugi časi. Časi, ko se je Slovenija v nogometnem smislu počutila še precej inferiorno in je bila javnost tudi bolj popustljiva. Vseeno obstaja nekaj, kar se vleče od Verdenika do danes. Samovolja igralcev, o kateri je nogometni doktor takrat tudi povsem javno govoril. Udoviča, Gliho, Zahovića, Šiljaka in še koga je omenjal kot nedisciplinirane in nespoštljive do reprezentance ter do lika selektorja. Obenem samovolja in igralske iniciative vsaj v slovenskem primeru niso nujno in vedno slabe. Novembra 1995 je Slovenija za Bežigradom v kvalifikacijski tekmi proti Ukrajini po prvem polčasu izgubljala 0 proti 2. Igralci so bili z idejo, kako se lotiti drugega dela, nezadovoljni in so se pod vodstvom Zlatka Zahovića na terenu dogovorili, da bodo igrali drugače, kot jim je dejal Verdenik. Bolj napadalno. Na koncu so zmagali 3 proti 2. In tisti obrat je mogoče razumeti tudi kot ključen trenutek, v katerem se je samoformirala generacija, s katero je kasneje uspelo Katancu. Zlatko Zahović o časih dr. Verdenika danes pravi: »Ni mu bilo lahko. Oral je ledino, vendar pa tudi ni dajal feedbacka na ideje.«
Katancu je sprva uspelo, kar Verdeniku ni. Imel je avtoriteto nekdanjega jugoslovanskega reprezentanta, pa tudi posluh za igralske muhe oziroma za vzporedno voditeljstvo Zlatko Zahovića. Predvsem pa je dosegal rezultate, ki so pomenili ne samo športni in nogometni napredek, temveč tudi socialnoantropološki napredek. Slovenci so se izvili iz stigme, iz smučarjev so se spremenili v nogometaše. A na koncu, torej na svetovnem prvenstvu v Koreji 2002, se je dogajanje vrnilo v stare vode. Spor selektorja z igralcem. Katanec je takoj po koncu svetovnega prvenstva odstopil oziroma ni podaljšal pogodbe, kar je tudi edini primer odstopa selektorja v trenutku, ko je bil še tekmovalno uspešen.
Vse preostale menjave so se zgodile v povezavi s slabimi rezultati. Tako je bilo tudi v primeru Bojana Prašnikarja, ki je nasledil Katanca, potem ko se je vmes v ligi prvakov proslavil z Mariborom. Izkušena ekipa z Zahovićem se je v kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2004 podala smelo. Premagali so Ciper, Malto, Madžarsko in Izrael ter si priigrali dodatni dve tekmi s Hrvaško. V prvi je Slovenija v Zagrebu remizirala z 1 proti 1, vendar pa je nemara že tam izgubila kvalifikacijo za prvenstvo, saj je imela po tem, ko je izenačila, dobre možnosti, da bi v Zagrebu tudi zmagala. Še danes obstajajo navijači, ki za to krivijo Prašnikarja, češ da v drugem polčasu v Zagrebu ni dal v igro Rudonje in poskusil zmagati. Potem pa je v povratni tekmi za Bežigradom Dado Pršo dal zmagoviti gol za Hrvate in pokončal generacijo. A Prašnikarju se je kljub neuspehu podaljšalo mandat. Odnesle so ga šele pripravljalne tekme na kvalifikacijski cikel za svetovno prvenstvo 2006. Treba je bilo pomladiti reprezentanco, česar se je lotil Brane Oblak. Zahovič in Pavlin sta nehala igrati, pomlajeni ekipi pa v kvalifikacijah ni uspelo, čeravno so prve tekme dajale upanje, da se bo zgodila renesansa. Oblak je bil neuspešen tudi v kvalifikacijah za Euro 2008, zaradi česar je odstopil tudi on. Pa vendar. V dveh letih je preizkusil več kot 40 igralcev, kar je na koncu navrglo imena, kot so na primer Handanović, Pokorn, Komac, Ilić, Cesar, Koren, Jokič, Birsa, Brečko, Pečnik, Novaković. Torej igralci, s katerimi se je njegov naslednik Matjaž Kek leta 2010 uvrstil na svetovno prvenstvo.
Spet težave z igralci
A domačijska nogometna scena se je ob uspehih iz let 2000 in 2002 spremenila. Število ljudi z interesom se je povečalo, razmerja so postala bolj komplicirana, ob prvi izbiri Keka pa velja omeniti, da niti ni bil prvi favorit. Tedanji predsednik NZS, ki ga je na koncu mandata Braneta Oblaka prvič resno napadla in ogrožala »zlata generacija«, saj je želela prevzeti pozicije, je imel v mislih predvsem Darka Milanića. Vendar ga je Milanić zavrnil oziroma postavil pogoj, da bi Zlatko Zahović postal športni direktor reprezentance. To je bilo za Zavrla nesprejemljivo tudi zato, ker naj bi Zahović svojo nastavitev pogojeval z njegovim odstopom. Kek je bil torej kompromis, Zavrl pa je tisti prvi napad preživel.
Tudi Kek je imel sprva težave z igralci. Predvsem s Korenom, kar pa je rešil tako, da ga je ustoličil za kapetana. Poleg tega je Zavrl po prvem letu Kekovega vodenja reprezentance razmišljal, da bi Katanca spet pripeljal nazaj, vendar je ta takrat vodil Makedonijo in je ponudbo zavrnil. Potem je leta 2009 Zavrl odstopil od vnovične kandidature za mesto predsednika NZS, kar je postal Ivan Simić, ki pa se je po svetovnem prvenstvu 2010 z igralci zapletel v spor zaradi denarja. »Simke lopove« – tako so mu menda igralci skandirali na letališču, šlo pa je za 230.000 evrov. Novembra 2010 je potem odstopil tudi Simić, na mesto predsednika NZS pa je prišel Aleksander Čeferin. Ob slabih igrah, ki jih je generacija 2010 ponudila v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012, pa tudi zaradi drugačne volje novega predsednika je oktobra 2011 po »sporazumnem dogovoru s Čeferinom« prenehal biti selektor tudi Kek. Nasledil ga je Slaviša Stojanović, ki je v obdobju 2011–2012 vodil reprezentanco na 9 tekmah, dvakrat zmagal, dvakrat remiziral in petkrat izgubil.
Jasno je bilo, da je treba ekipo pomladiti, vendar pa za to nihče ni imel potrpljenja in poguma. Za leta 2011 začeto pomlajevanje lahko rečemo, da ni dokončano do danes, pa so se vmes zamenjali Stojanović, Katanec in Kavčič. Milivoje Novaković, ki se Stojanoviću ni želel oglašati na telefon in v njegovem času ni igral, se je v drugem Katančevem mandatu znova vrnil v ekipo, njegovi kolegi, kot so Birsa, Cesar, Jokić, pa so reprezentančne kariere zavlekli vse do nedavnega.
Strah pred pomladitvijo
Če obudimo spomin na leto 2012 in na čase S. Stojanovića, se velja spomniti, da se je na ekipo A izvajalo precej pritiska. Mlada reprezentanca pod vodstvom Matjaža Kavčiča se je skoraj uvrstila na evropsko prvenstvo za mlade in opustošenim navijaškim dušam dala misliti, da se rešitev skriva v igralcih iz mlajših vrst. A tako kot kasneje Kavčič se tudi Stojanović pomladitve ni lotil radikalno. Napaka. Če bi ekipo popolnoma pomladil, bi imel na voljo alibi, da gre za mlade igralce, tako pa javnost predvsem ni videla nobene razlike v primerjavi s prejšnjim stanjem. Čeferin je posegel po hitri rešitvi in Stojanovića zamenjal na sredini kvalifikacijskega cikla. Na silvestrovo 2012 se je na prvo pozicijo vrnil Srečko Katanec, ki pa je potem zapravil preostanek kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 in tudi kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016. Čeprav niti ni bil daleč od uspeha, je bila javnost sita podobnih si predstav in oktobra 2017 je Katanec odstopil. Na njegovo mesto je prišel Tomaž Kavčič, za katerega se je najprej reklo, da ima položaj zagotovljen do 2020, vendar ga je Radenko Mijatović, novi predsednik NZS, pri reševanju lastne kože žrtvoval po vsega nekaj tekmah v ligi narodov, zdaj pa si bivanje podaljšuje z vrnitvijo Matjaža Keka.
Kako bi lahko strnili 27 let slovenskih nogometnih selektorskih turbulenc? Ob tem, da je vzpon korporativnega kapitala tako ali tako oslabil status držav in državnih institucij, je v mladi in uspehov željni državi, kot je Slovenija, javnost izrazito nepotrpežljiva. In željna mesij. Nenazadnje lahko vzporednice vidimo tudi v vrhovni politiki, v kateri je vse staro slabo, sleherni nov obraz pa ima potencial odrešitelja. V takšnih okoliščinah selektorja ni težko zamenjati, število potencialnih osebkov s takšnim interesom pa se je skozi čas (in uspehe) prav tako znatno povečalo.
Pri obeh najbolj uspešnih selektorjih, torej pri Katancu in Keku, lahko opazimo tudi to, da ekip, s katerimi jima je uspelo, pravzaprav nista selekcionirala sama, temveč so to v večji meri opravili njuni predhodniki. Sta pa z igralci vzpostavila boljši odnos kot njuni predhodniki.
Čeprav se je težko sklicevati na srečo, pa tudi nanjo ne gre pozabiti. Kajti vendarle gre predvsem za igro. Nepredvidljivo igro, v kateri o tvoji usodi lahko odloči ena dosojena ali nedosojena enajstmetrovka. Katanec v prvem mandatu in Kek sta bila deležna obilo sreče ali vsaj dovolj. Igralci so jima zabijali gole v zadnjih trenutkih tekem, sodniki so sodili enajstmetrovke in podobno. Preostali mandati, na čelu z drugim Katančevim poskusom, te sreče niso imeli. In srečo bo nemara potreboval tudi Kek, čeprav dandanes lahko pogrešamo še nekaj. Samoiniciativnost igralcev. To, da se zmenijo med seboj, pa čeprav se zaradi tega tudi skregajo.
Kajti največja duhamornost slovenske nogometne reprezentance zadnjih 10 let se zdi to, da je ekipa neuspešna, nihče pa nad nikomer ni povzdignil glasu. Selektorji igralcem niso imeli »kaj zamerit«, igralci pa so kot avtomatski odzivniki izjavljali, da je treba zadeve najprej podrobno analizirati in potem poiskati rešitev.
