Neumnosti, ki jih počne človek, namreč nikakor noče zmanjkati. In za prav nič drugega kot to ne moremo označiti niti v širšem smislu tako banalne stvari, kot so finančne ponudbe za odškodnine klubom in plače nogometašem, ki v zadnjih dneh in tednih pretresajo nogometni trg in (večinoma) prihajajo iz Savdske Arabije. A nogometaš, ki bi z eno samo sezono na Arabskem polotoku zaslužil okoli 700 milijonov evrov, Kylian Mbappe, je medtem zavrnil odhod v ligo, ki je po moči šele oseminšestdeseta na svetu; to pomeni, da je savdijska liga šibkejša celo od četrte brazilske lige.

Kar želimo povedati, je, da so vsi tisti, ki so to poletje odšli na Bližnji vzhod, to storili samo in izključno zaradi denarja, svoje športne ambicije pa so popolnoma zanemarili in številni za vselej poteptali. Pri čemer nikogar ne gre obtoževati, konec koncev bo marsikdo v dveh letih zaslužil več, kot je prej ali bi v nadaljevanju kariere v Evropi v desetih. A po drugi strani gre vseeno za nogometaše, ki imajo pod palcem toliko, da so si že zdavnaj zagotovili mirno prihodnost in jim v življenju nikoli ne bo manjkalo ničesar. Zato si v luči vsega zapisanega zagotovo posebne vrste spoštovanje zaslužijo tisti, ki so prednost dali najmočnejšim tekmovanjem na svetu in športnim dosežkom na njih. V zgodovino se želijo vpisati s temi dosežki, ne pa z rekordnimi zaslužki. Če ne zaradi drugega, si spoštovanje zaslužijo zaradi tega, ker nam v poplavi norih milijonov dajo vedeti, da je v vrhunskem športu, ki je že zdavnaj postal bolj ko ne velikanski posel, vseeno še nekaj prave športnosti in vsaj kanček romantike. Da čisto vsega in vsakogar denar le ne more kupiti.