Nejc Vidmar, vratar in kapetan Olimpije: Ne morem reči, da imam rad Maribor, tudi branil ne bi za njih

Super. Na stvari zdaj gledam malo drugače, kot sem pred poškodbami in med njimi, ko se sem spraševal, zakaj se to dogaja prav meni, in se mi je zdelo, da sem rojen pod nesrečno zvezdo. Na koncu sem vedno prišel do spoznanja, da vselej za vsem stojim jaz in nič se ni zgodilo brez razloga. Za veliko poškodb sem bil kriv sam in tudi ugotovil, kaj sem počel narobe. Upam, da so poškodbe za menoj in da bom redno branil v Olimpiji.

To je bilo najtežje. Poiskal sem tudi pomoč psihologa in na vse skupaj sem začel gledati drugače. S tem sem si odprl vrata tudi na druga področja življenja. Poškodba mi je dala spoznanje, da obstaja življenje tudi zunaj nogometa. Zdaj vem, kaj me čaka po koncu kariere, in sem na to pripravljen. Morda se bom izobraževal v smer, da bom športnikom, ki so v težavah, pomagal po koncu kariere.

Vsak najde svoj način. Najbolj mi je ustrezalo, da sem zaprl vase, vse premlel in zdaj grem naprej. Vsakič, ko sem šel v središče Ljubljane, mi je bilo težko. Vsak, ki me je ustavil, me je vprašal o zdravju in kdaj se bom vrnil. Čeprav so bila vprašanja dobronamerna, je bilo neprijetno, ker so me poznali le še po tem, da sem poškodovan.

Moje tri punce. Žena mi je najbolj pomagala, da sem naredil miselni preklop, da se mi stvari ne dogajajo zaradi zarote, ampak morda tudi zaradi prenapornih treningov. In hčerki, zaradi katerih lahko vedno pobegnem od slabih misli.

Če mi je nekdo rekel, da naj naredim deset ponovitev, sem jih 15. Če je rekel 15, sem jih 20. Ko sem bil na dnu, sem spoznal, da je treba vse početi premišljeno. Zdaj sem ubral drugačno pot.

Verjamem, da bom lahko branil do 40. leta. Idealen primer imam v našem največjem tekmecu, kjer je Jasmin Handanović zgled vsem nam. Vzor mi je zato, ker je bila njegova kariera nekaj posebnega, saj je pozno vstopil na sceno in naredil veliko kariero. Mislim, da lahko uberem podobno pot.

Ko narediš napako, zaradi katere prejmeš gol, si najbolj osamljen človek na svetu. Zato se ne morem veseliti, če je na nasprotni strani igrišča dosežen gol, za katerega je kriv vratar, ker dobro vem, kako se počuti zaradi napake. Če vezist ali napadalec zapravi priložnost, ga bodo malo kritizirali, vsaka napaka vratarja pa je največkrat usodna. Soigralci so me vprašali, ali po tekmi, na kateri nisem imel veliko dela, potrebujem regeneracijo. Odgovoril sem da, saj je zbranost na višji ravni kot pri drugih igralcih v polju, zato po tekmi potrebujem regeneracijo in odklop.

Glede na slog igre Olimpije je običajno tako, da imam eno, dve posredovanji, kar je najtežje. Najraje imam, da v prvih minutah dobim v roke žogo ali dve, kar mi dvigne samozavest. Mučno je čakati brez dela do finiša, nato pa pride situacija, ko moram biti na pravem mestu.

Med poškodbami sem se naučil, da se ne ukvarjam s tem, kaj pričakujejo drugi, ampak, kako sem zadovoljen sam s seboj. Grem minuto po minuto na vsaki tekmi. Le tako bom rasel in sebi dokazal, da zmorem.

Psihično sem na višji ravni kot pred poškodbo. Potrebujem pa tekme, saj jih ne more nadomestiti noben trening. Moram ujeti niz 15, 20 tekem, da bom pravi.

Ni bilo takšnih menjav kot pred dvema letoma, ko smo imeli turbulentno sezono. Jedro ekipe je ostalo in na tem gradimo. Zaupam v fante, delamo kakovostno, imamo še dva tedna časa za odpravo napak.

Ne vidim razloga, zakaj ne bi bili. Razlika devetih točk je velika, a šli bomo od tekme do tekme.

Normalno. Ne morem reči, da imam rad Maribor, tudi branil ne bi za njih, saj imam Olimpijo v krvi. Ko si tako povezan z Olimpijo, je poseben občutek na več ravneh. Rasel sem s košarkarsko v evroligi, hokejsko v ligi EBEL, nogometna je bila prisotna vseskozi. Z Olimpijo sem vedno, ne glede na težke čase. V reprezentanci smo se super razumeli z Mariborčani, na igrišču pa je rivalstvo. Ko so v igri tri točke, narediš vse, da zadovoljiš svoje navijače.

Vse je bilo prenapihnjeno, saj z moje strani ni bilo prav nič zlonamernega. Morda je zaradi tega na tekmo prišel tudi kakšen gledalec več, sam pa sem nase naložil še večji pritisk. Iz tega sem se veliko naučil in zdaj zelo pazim, kaj objavim. Na družbenih omrežjih sem manj, a povsem brez njih pač ne gre. Po tisti tekmi sem šel do Zahovića in drugih, ki so bili omenjeni, in jim pojasnil, da je bila šala v zdravih mejah.

Še vedno. Vsako leto z veseljem plačam članarino in zame imajo rezervirano izkaznico s številko 41.

Da. Ko sem bil otrok, sem želel biti drugačen. Pri 17 letih sem rekel, da bom imel na dresu številko 41. Ko zdaj gledam, kdo med slavnimi ima to številko, je najbolj zveneče ime košarkar Dirk Nowitzki. Morda bom pri 41 letih končal kariero.

Pred nekaj leti sem bil zelo zavzet in spremljal predvsem Gorana Dragića, danes pa ne več. Če želim biti zdrav in spočit, moram ponoči spati. Zjutraj najprej pogledam rezultate, posnetke, kako sta igrala Dončić in Dragić, pa v miru zvečer, ko sta otroka že v postelji.

Obožujem ZDA. Tja me vleče še iz časov, ko je bil oče turistični vodnik. Ko me je kot otroka vzel s seboj, sem se zaljubil v ZDA. Morda tudi zaradi športa, ker iz tekme znajo narediti spektakel. Letos nisem videl nobene tekme, ker jih med mojim obiskom ni bilo.

Ko je le možno. S prijateljem imava letos tudi sezonsko vstopnico za košarkarske tekme. Sezona ni najboljša, a verjamem, da jo je mogoče rešiti.

Večkrat, ko sem bil poškodovan. Nazadnje sem bil na finalu slovenskega pokala proti Aluminiju v Stožicah. Nisem edini, saj sta od znanih slovenskih športnikov zraven tudi atleta Žan Rudolf in Luka Janežič. Ljubezen do Olimpije je težko opisati. To je obsesija. Idealen primer, kako so navijači dihali s klubom, je bil, ko je napredoval iz pete lige v prvo. Bil sem zraven na tribuni v Šiški, ko so postali prvaki tretje lige, čeprav sem bil v službi v drugem klubu v Domžalah.