»Nikoli ne veš, kam te pot zanese. Ampak mislim, da ne bom šel daleč iz Ljubljane. V Sloveniji mi je lepo, ljudje so načeloma prijazni, tukaj se dobro počutim. Rad imam morje, zato konce tedna preživljam v Portorožu, sicer pa sem zaradi obveznosti v Ljubljani, ki je tudi zelo lepa. Pred kratkim je bila tu na obisku moja mlajša hči, ob odhodu pa je priznala, da zdaj razume, zakaj sem tako rad tukaj, ne glede na to, da so bili nekateri zelo žaljivi do mene in me je takrat prosila, naj pustim vse skupaj in se vrnem v Ameriko,« pravi Mandarić.
V Slovenijo je prišel pred več kot desetimi leti. Takrat sta ga Mladen Rudonja, nekdanji slovenski reprezentant, ki je na tekmi v Romuniji dosegel zgodovinski gol za uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo leta 2002, in koprski župan Boris Popovič v Portsmouthu prepričala, naj pride v Koper in pomaga koprskemu nogometu. Mandarić je bil pred prihodom v koprski nogometni klub lastnik številnih tujih nogometnih klubov v ZDA, Franciji, Belgiji in Angliji, s katerimi je dosegal lepe uspehe in zaslužke. Med njimi sta bila tudi Portsmouth in Leicester. Zato je Mandarića zelo pretresla vest o helikopterski nesreči, v kateri je konec oktobra umrl sedanji lastnik kluba Leicester Vichai Srivaddhanaprabha. »Bil je velik človek in pravi prijatelj, njegova smrt je velika tragedija,« nam je vidno pretresen dejal Mandarić. Z njim smo se sestali le nekaj dni zatem, ko se je vrnil iz Londona, kjer je bil prisoten na poslovilni slovesnosti.
»Priznam, po desetletjih v tujini sem imel domotožje in se želel vrniti v nekdanjo domovino. Vabili so me v Crveno zvezdo in še kam, a se za to nisem odločil. V koprskem nogometu sem videl potencial in zgodbo o uspehu. Že velikokrat prej sem prevzel klube, ki so imeli težave, in jih popeljal do rezultatov. Enako zamisel sem imel tudi v Kopru. Poplačal sem vse dolgove, ki jih je imel klub, začeli smo lepo zgodbo, dosegali uspehe, ljudje so bili zadovoljni. A so se potem stvari obrnile v povsem drugo smer, ker Popoviču ni bilo všeč, da mediji več pišejo o igralcih in trenerju kot o njem. Tega mu nikakor nisem uspel razložiti in danes se moramo zaradi koprskega kluba preganjati po sodiščih. To je žalostno. A z Borisom Popovičem se žal drugače ne da. Ima sicer ideje in kot župan je veliko naredil, ampak je zasužnjil mesto. In dokler bo tako, mene tam ne bo,« pravi Mandarić. Priznava, da ga koprski nogometni klub še vedno mika, a zdaj vse svoje moči usmerja v ljubljansko Olimpijo. »Nisem človek, ki bi zadeve pustil na pol poti. Zato še vedno vztrajam v Olimpiji. Zadovoljen sem, da so se v tem trenutku stvari nekoliko umirile in da je trenerju Zoranu Barišiću za zdaj uspelo strniti ekipo in organizirati igro,« pojasnjuje Mandarić. Prizadelo ga je, ko so ga po nekaterih medijih osebno žalili. »Na trenutke sem obžaloval, da sem sploh prevzel Olimpijo. Ob mojem 80. rojstnem dnevu so mi navijači Portsmoutha na tekmi zapeli 'vse najboljše, Milan', pa me sploh ni bilo tam. Zaradi zaslug za nogomet me je nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan povabil na kosilo, ko sem bil v Nici in smo osvojili pokalno tekmovanje, sem na tribuni sedel s takratnim francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom in njegovo ženo. V Sloveniji pa so me nekateri ljudje osebno žalili. Da sem lopov in ne vem kaj še vse. Mogoče pa sem se prav zaradi tega odločil, da bom vztrajal, dokler Olimpija ne bo klub, na katerega bomo vsi ponosni.«
V Ameriki je čistil restavracije
Milan Mandarić se je rodil v Liki, kjer je preživel nekaj let svojega otroštva. Njegovega očeta so nemški okupatorji v času druge svetovne vojne odpeljali v ujetništvo in ko se je vrnil, se je družina preselila v Novi Sad. Tam je končal šolanje in se v iskanju boljšega življenja leta 1966 z ženo Gordano najprej preselil v Švico, potem pa se je odločil, da odideta v Ameriko. Sprva je delal v nekem podjetju in ponoči celo čistil restavracije, ko se je privadil na novo okolje in spoznal nekaj ljudi, pa je prijateljem predstavil svojo idejo o ustanovitvi podjetja, ki bi se ukvarjalo z računalniškimi komponentami. Ideja jim je bila všeč, pomagali so mu, da je dobil kredit, in Mandarićeva pot je šla navzgor. Začel je prevzemati podobna manjša podjetja, jih potem prodal in tako verižil premoženje. Svojo dejavnost je razširil in se začel ukvarjati tudi s telekomunikacijo, računalništvom, telefonijo. Ustanovil je podjetje Sanmina, ki danes zaposluje več kot 60.000 ljudi in ima okoli 12 milijard ameriških dolarjev letnega prometa. Če je svoje prvo podjetje v Ameriki poimenoval Lika, po svojem rojstnem kraju, je ime podjetja Sanmina sestavljeno iz imen njegovih hčera, Sandre in Jasmine, ki še danes živita v Ameriki in vodita posle. Mandarić se je iz podjetja umaknil in svoje premoženje vlaga v nepremičnine in nogomet.
»Že kot otrok sem imel zelo rad nogomet, a mi oče ni dovolil, da bi se ukvarjal samo s tem. Takrat je bil nogomet igra, danes je to posel,« pojasnjuje Mandarić, ki si življenja brez nogometa ne predstavlja. Pri vprašanju, kateri igralec je boljši – Cristiano Ronaldo ali Lionel Messi, za trenutek okleva in se odloči za Ronalda. »Pa veste, zakaj? Zaradi njegovega značaja. On res pusti dušo na igrišču, nič mu ni težko, spodbuja soigralce, mlade nogometaše, navijače,« pojasni svojo odločitev. Tudi sam je v Angliji obiskoval šole in učence spodbujal, naj se pridno učijo, najboljši učenec tedna pa je potem za nagrado sedel z njim na tekmi. »To je bilo za vse posebno doživetje,« pravi Mandarić, ki išče načine, kako bi tudi pri mladih Ljubljančanih in Ljubljančankah spodbudil zanimanje za tekme Olimpije in gradil pripadnost klubu, a za zdaj so tribune bolj prazne. V debate o tem, kdo naj bo novi selektor slovenske reprezentance, se ne želi spuščati. Žal mu je le, da te priložnosti ni imel Robert Prosinečki, saj verjame, da bi lahko imel dobre rezultate.
Matoza prijavil odvetniški zbornici
V Sloveniji nima veliko prijateljev. Na tribunah Olimpije mu je pred časom delal družbo odvetnik Franci Matoz, s katerim se poznata, odkar je Mandarić prišel v Koper. Matoz je bil takrat razvpit odvetnik koprskega župana, ki je Mandariću pomagal tudi pri nepremičninskih poslih, ko je s Popovičevim blagoslovom kupil zemljišče v Kopru, kjer naj bi gradil poslovno-stanovanjski kompleks Toncity. A so se tudi pri tem projektu stvari zapletle, ko sta se s Popovičem razšla. Čeprav je (bilo) območje namenjeno pozidavi in so bili celo narejeni študije in projekti, koprska občina pod Popovičevo taktirko zdaj območje namenja za parkovne površine in spreminja namembnost zemljišča. »Po mojem ni sodišča, ki bi to dovolilo,« razmišlja Mandarić, ki v Ljubljani uspešno pelje nepremičninski projekt Dalmatinka, želi pa si uresničiti tudi koprski Toncity. Ker sta se vmes tudi Popovič in Matoz sprla, je bil Matoz sprva Mandarićev odvetnik, ki mu je pomagal pri nepremičninskih zadevah in sodnih postopkih, potem pa sta Matoz in Popovič ponovno zbližala stališča in interese in Matoz je zdaj spet Popovičev odvetnik, ki na sodiščih nasprotuje Mandariću. »Pri tem uporablja informacije, ki jih je dobil kot moj odvetnik, zato sem ga prijavil odvetniški zbornici. Sam sem si kriv, da sem si izbiral napačne sodelavce, ampak vse ima svoje meje,« pravi Mandarić. Na odvetniški zbornici bodo zdaj presojali, ali je Matozovo ravnanje res sporno, kar ima lahko za posledico tudi to, da Matozu odvzamejo licenco.
Vsako leto z družino tradicionalno preživi počitnice v Mehiki, čez poletje pa se za kakšen konec tedna odpravi v svojo hišo v Dubrovniku, kjer njegova žena preživi večino poletja. »Letos je bilo tam še posebno veselo, saj je bil z njo tudi najin dveletni vnuk. Ampak meni dubrovniška gneča ni všeč, dosti raje preživljam konce tedna v Portorožu, kjer bi si želel urediti stalno rezidenco, vendar še nisem našel primerne lokacije,« nam je še zaupal Mandarić. Zanima ga tudi nakup Primorskih novic.
