Sem in nisem. Ni tako dolgo, ko sem nehal igrati, in verjetno so si me ljudje zapomnili. Doživel sem zelo lep sprejem.
Kakšni so bili vaši prvi delovni dnevi v Sežani?Vse je v redu in poteka po programu. Imamo obetavno ekipo, ki jo gradimo in pripravljamo na prihajajoče izzive. Na seznamu je za zdaj veliko igralcev in v naslednjih dneh bomo morali sprejeti odločitev, kateri bodo ostali in katerim se bomo zahvalili. So pa vsi pripravljeni na zahteve, s katerimi jih soočamo.
Mnoge zanima, kakšen je uradni jezik na treningih, saj so v ekipi Hrvatje, Srbi, Afričani…Nimamo uradnega jezika. (Smeh.) Na srečo je v našem strokovnem štabu veliko ljudi, ki mi pomagajo. Nekateri govorijo hrvaško, drugi francosko, ampak se razumemo. Po tej plati ni težav.
Nam lahko zaupate nekaj o vaši zasebnosti: boste v Sežani sami, bo vaša družina ostala v Argentini?Že ko sem začenjal trenersko kariero, je bilo jasno, kaj me po tej plati čaka. Kot igralec namreč podpišeš pogodbo in jo oddelaš do konca, kot trener pa si lahko v klubu samo en mesec. Družino je zato težko pripeljati s seboj, saj ne veš, kaj te čaka.
Imate kljub družbenim omrežjem, prek katerih ste lahko ves čas v stiku z domačimi, vseeno kaj domotožja?Ne, nimam domotožja. Res bi mi bilo lepše z družino, ampak s soprogo sva se spoznala pri sedemnajstih letih in že takrat sem veliko potoval. Danes sem trenerski popotnik. Sem tako rekoč stalno na poti, kar sprejemam kot del svojega poklica. To je najin način življenja, ki sva ga sprejela kot nekaj običajnega.
Vrniva se v vašo mladost na obrobju Buenos Airesa. Je bil za mlade fante, mlade športnike, nogomet edina možnost, da se prebijejo iz povprečja?Začel sem v tretjeligaškem tekmovanju in se zelo zgodaj, takoj ko sem dopolnil osemnajst let, odpravil v tujino in se preizkusil v mehiški prvi ligi. Nogomet je seveda v Argentini vse, vsi si želijo postati nogometaši, uspe le nekaterim. Pravzaprav to velja za celotno Južno Ameriko.
Zaustaviva se malce dlje pri Juventusu. Bi lahko rekli, da ste tam doživeli vrhunec svoje kariere?Do prihoda v Torino sem igral za štiri, pet ekip, pri katerih pa zaradi različnih razlogov nisem ostal dlje od dveh let. Juventus je bil klub, pri katerem sem se ustalil in doživel najpomembnejše obdobje kariere.
Trikrat ste bili italijanski prvak, leta 2003 ste zaigrali tudi v finalu lige prvakov in ste na Old Traffordu izgubili proti Milanu. Ta naslov se vam je torej izmuznil?Gre za lepo obdobje moje kariere na igralskem vrhuncu. Imel sem srečo, da sem prišel v takšen klub. Res je, za popolno zgodbo je zmanjkal naslov evropskega klubskega prvaka, ki smo ga izgubili po streljanju enajstmetrovk.
Je danes, ko se z mislimi vračate v tisti finale, še vedno kaj grenkega priokusa, ker vas je trener zamenjal že po prvem polčasu in ste ključne trenutke tekme, ki ste jo izgubili po enajstmetrovkah, spremljali s klopi?Ne, sploh ne. Še posebej zaradi tega, ker sem mnenja, da sem na Old Traffordu odigral najslabšo tekmo v karieri. Sam bi se zamenjal že po pol ure. Igra je bila slaba, tekma je bila grda in neprivlačna za gledalce.
Podobna zgodba je bila tudi v finalu svetovnega prvenstva v Berlinu leta 2006, ko ste se v dresu italijanske reprezentance veselili zmage proti Franciji. Najstrožje kazni, ki so vam prinesle naslov prvaka, ste ponovno spremljali z roba igrišča.Res je, zamenjan sem bil v 90. minuti, ampak ne samo na tej tekmi, tudi v četrtfinalu z Ukrajino in v polfinalu z gostitelji. Imam krajše noge, sem pa zato eksploziven in zaradi teh dveh lastnosti mi je v končnici zmanjkalo nekaj prepotrebne energije. Svoje je opravilo tudi breme pomembnih tekem. Odločitev selektorja je bila na mestu.
Pa je bilo vseeno težko stati ob robu igrišča in biti zgolj opazovalec?Ja in ne. Ne zato, ker so bili tisti, ki jih je selektor Marcello Lippi določil za izvajanje enajstmetrovk, pri tem zelo uspešni, saj so jih zadeli vseh pet. Je pa pri izvajanju najstrožjih kazni zelo tanka meja med zmagovalci in poraženci. Doživel sem oboje in lahko rečem, da je takšen poraz zelo težka in kruta preizkušnja.
Tako v Juventusu kot v reprezentanci je bila konkurenca za igralna mesta zelo ostra. Kako ste se soočali s tem?Brez težav. Ko igraš z dobrimi soigralci, se tudi sam izboljšuješ. Ponosen sem, da sem imel mesto v enajsterici, tudi ko so prihajali novi igralci. Tekmovalnost med soigralci je pozitivna stvar.
Imate še stike z nekdanjimi soigralci iz tistega obdobja?Imam. Ne z vsemi, saj so na vseh koncih sveta, mnogi so se vrnili v domače okolje in so aktivni kot trenerji. Pomagamo si z družbenimi omrežji in lahko rečem, da skoraj za vse vem, kaj počnejo danes.
Ste navijač Juventusa?Seveda, vedno bom!
Je Lionel Messi najboljši nogometaš na svetu?V zadnjih letih je najboljši.
Se poznata osebno?Odigrala sva nekaj tekem drug proti drugemu, zunaj igrišč pa nisva imela stikov.
Za konec nazaj v Sežano, kjer vas čaka boj za obstanek v prvi ligi.Težko bo. Ne samo za Tabor, tudi za Rudar, Bravo in še koga. Imamo dobro ekipo in vsakega igralca bomo poskusili pripraviti, da bo pokazal vse, kar zna. Verjamem, da lahko dosežem cilj.
Na kakšen način, s kakšnim slogom nogometa se boste predstavili slovenskemu občinstvu?O tem težko govorim. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na igro: od same travnate površine do igralcev in njihove pripravljenosti, pa vse do odločitev klubskega vodstva. Vesel sem, da imam pod svojim okriljem igralce z veliko volje in želje po napredku. Smo na pravi poti.
Pa vseeno – gojite obrambni nogomet ali ste bolj privrženec napadalne igre?Treba je najti ravnovesje med obrambno in napadalno igro. Seveda mi je všeč, če ima moja ekipa žogo v svoji posesti, če pa celotna ekipa ni na ustreznem nivoju in tudi igrišča niso najboljša, je kakovost posameznikov težko izkoristiti.
Pri nas ste že gostovali z italijansko reprezentanco. Ste Slovenijo kdaj obiskali tudi kot turist?Ne, nisem. Pred dobrim mesecem sem bil najbližje Sloveniji, ko sem se ustavil v Vidmu. Ko smo pred leti z Juventusom opravili nekaj treningov v Kopru, me ni bilo zraven.
Pa ste pred tokratnim prihodom k nam prebrali kaj o Sloveniji in poiskali informacije, ki vam bodo prišle prav?Takoj po prvem stiku z ljudmi iz Sežane sem seveda kliknil na wikipedijo in poiskal podatke o zgodovini vaše države. Sem se pa v največji meri osredotočil na ekipo in na delo, ki me čaka in zaradi katerega sem tudi prišel k vam.
Ob prihodu ste novinarje in snemalce pred stadionom pozdravili s slovenskim »dober dan«. Ste se v teh nekaj dneh naučili še kakšnega pozdrava ali besede, ki vam bo prišla prav pri osnovni komunikaciji?Za zdaj znam le nekaj besed, kot so dober dan, dober večer in hvala. Že naslednji teden pa bom začel obiskovati tečaj slovenščine.
Pravijo sicer, da je nogometni jezik povsod po svetu enak.Ja, je. Ampak komunikacija je tudi stvar spoštovanja. Celotno kariero sem igral v tujini in ne dogaja se mi prvič, da prihajam v državo in ne poznam jezika. Tako je bilo tudi v Italiji in Nemčiji. Prav je, da ljudje vidijo, da se želim sporazumevati v njihovem jeziku. To je del kulture, ki jo je treba gojiti in izboljševati.
