Nemčijo in Brazilijo. Brazilci imajo zagotovo najboljšo ekipo s kopico vrhunskih igralcev. Po debaklu na domačem prvenstvu so se krepko dvignili. Njihovi nogometaši so odtlej prevzeli glavne vloge v evropskih klubih. Nazadnje so bili tako močni, ko so za reprezentanco igrali še Rivaldo, Ronaldo, Roberto Carlos in drugi. Za nameček igrajo zelo lep nogomet, zaradi česar jim pripisujem vlogo glavnega favorita za končno zmago. O Nemcih pa lahko rečem le, da z razlogom obstaja rek Nogomet je igra, kjer vedno zmagajo Nemci. Tudi če v zadnjem času niso bili prepričljivi, vemo, da najboljše predstave pokažejo, ko to najbolj šteje.
Pa druge nogometne velesile?Ne smemo pozabiti na Francijo, ki ima po dolgem času znova zelo zanimivo ekipo, kot tudi ne na Špance. Ti lahko vselej presenetijo. Ali v pozitivnem ali negativnem smislu, bomo še videli. Sam bom vseeno v prvi vrsti navijal za Hrvate. So naši sosedje in mislim, da podobno razmišlja večina Slovencev. Glede na to, da so na prvenstvu tako oni kot Srbi, ne vidim razloga, zakaj ne bi pesti nekoliko bolj stiskali zanje kot pa za preostale. Zaradi Lionela Messija bom bolj pozoren tudi na Argentince. Messi je tip igralca, zaradi katerega zadnjih deset let uživam v gledanju nogometa. Kljub temu sem skeptičen in ni nujno, da bodo uspešni. Prej bi jih uvrstil med skupino reprezentanc, ki bodo razočaranje prvenstva.
Hrvati so po imenih zelo močni, a v zadnjih letih je postalo že običajno, da na najpomembnejših tekmah razočarajo.Če bodo imeli svoje dneve in bodo razpoloženi, bodo zelo neugodni. A obenem znajo razočarati na celi črti. Res je, da pred vsakim prvenstvom delujejo izredno samozavestno, a tudi Slovenci bi bili bahavi, če bi imeli takšne igralce. Ne le da njihovi igralci nastopajo v najmočnejših klubih na svetu, za nameček v njih igrajo še zelo vidne vloge. To jim daje vso pravico, da so samozavestni.
Imate tudi vi občutek, da bo na letošnjem svetovnem prvenstvu ogromno pozornosti namenjene prav Messiju in Argentini?To je normalno. Je najbolj izpostavljen igralec, ne samo v svoji reprezentanci, temveč v nogometu na splošno. Seveda ne gre pozabiti na Cristiana Ronalda, čeprav igra za ekipo, na katero kljub naslovu evropskega prvaka v Rusiji nihče ne bo resno računal. Ne nazadnje vemo, da so prvaki postali brez prave igre in z veliko sreče. Podobno kot Grki leta 2004.
Če so bili v Braziliji presenečenje Kolumbijci, na evropskem prvenstvu pa Islandci, bodo v Rusiji…Skoraj ne mine prvenstvo, na katerem kakšna reprezentanca ne bi presenetila. Znova ga zna pripraviti katera od manjših reprezentanc, saj jih marsikateri tekmec ne jemlje resno. Ne bi se čudil, če bi presenečenje pripravil kateri od afriških predstavnikov.
Slovencev na prvenstvu znova ne bo. Ima ekipa Tomaža Kavčiča sploh potencial za nastop na velikem tekmovanju?Vedno pravim, da je potencial, a fantom, ki prihajajo v reprezentanco, vedno nekaj manjka. Mislim, da so se časi spremenili. Naša generacija, ki je prihajala še iz Jugoslavije, je drugače razmišljala. Kot otroci smo bili vsi »uličarji«, tega zdaj več ni. Vse, kar se dogaja, se dogaja na treningu, preostali čas preživijo ob učenju ali za računalniki in telefoni. Nekaterim so pomembnejši frizure in selfiji. Sicer ne bom trdil, da sem pesimističen, saj verjamem, da se bo znova pojavila generacija, ki bo uspešna. A dejstvo je, da je trenutno težko kar koli pričakovati. Lahko presenetijo, a realno gledano bo težko.
Vseeno se zdi, da vsaj na papirju trenutna reprezentanca ni slaba. Kar nekaj nogometašev igra v močnih klubih in ligah.Mislim, da ta vtis ustvarjajo zlasti mediji. Če jo primerjam z našo generacijo, je bilo takrat veliko težje. Priti v italijansko prvo ligo ali celo drugo je bilo skoraj nemogoče. Takrat je bila italijanska liga najboljša na svetu, kakovost pa na bistveno višji ravni. Danes večina naših reprezentantov igra v Italiji. Trg se je odprl in sedaj ogromno nogometašev odhaja v tujino pri petnajstih, šestnajstih letih. V naših časih to ni bila praksa. Morali smo krepko garati, da smo se dokazali in da so nas sploh opazili. Tudi menedžerjev ni bilo na vsakem koraku. Zdajšnja generacija niti slučajno ni boljša od naše. Hvala bogu, imamo Jana Oblaka, ki je razred zase, imeli pa smo tudi Boštjana Cesarja, a on je bil še del stare šole. Nekateri fantje imajo potencial in so zagrizeni, za druge pa se mi zdi, da pridejo v reprezentanco le zato, da se pokažejo ali umaknejo od klubskih zadev. Ko pride tekma, na igrišču zato ne funkcionirajo tako, kot se od njih pričakuje.
Kaj je največja pomanjkljivost zdajšnje slovenske reprezentance?Manjkajo vodje na igrišču. Mi smo imeli Aleša Čeha, Zlatka Zahovića. Bili smo trdni v obrambi, na sredini igrišča je žogo znal zadržati Miran Pavlin. Imeli smo močne, vrhunske igralce, od Amirja Karića do Đonija Novaka. Takšnega igralca, kot je bil Đoni, v Sloveniji verjetno ne bo več. Vedeti morate, da smo celotne kvalifikacije za svetovno prvenstvo, vključno z dodatnimi kvalifikacijami, odigrali brez enega poraza. Nismo imeli pametnih telefonov, tudi frizure in tetovaže nam niso bile pomembne. Pri nas je bil boj za preživetje.
Pogrešate čase, ko nogomet ni bil tako globalen šport, kot je danes?Absolutno. Dolgo že poudarjam, da ni več toliko vrhunskih igralcev kot nekoč. Zdaj je tiste zares dobre mogoče prešteti na prste ene roke. Tu so Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Neymar, morda se najdejo še dva, trije, potem pa se zgodba počasi zaključi. Včasih so imeli samo Brazilci in Italijani po pet, šest izjemnih posameznikov. Poglejte, kje so Italijani danes. Tudi oni se ne morejo uvrstiti na svetovno prvenstvo. Čisto vse se je obrnilo na glavo. Denar in trženje sta popolnoma pokvarila nogomet. Vsa čast, da se za nogometaša, kot je Neymar, odšteje 222 milijonov evrov. Verjamem, da je vrhunski nogometaš, a ni igralca na svetu, ki je toliko vreden.
Zdi se, da zanimanje vlada le še za napadalce. Kje so vrhunski branilci, kot so bili nekoč Roberto Carlos, Alessandro Nesta, Paolo Maldini?Napadalci so v ospredju ravno zaradi pomanjkanja vrhunskih branilcev. Ne smemo pozabiti, da je bil Fabio Cannavaro najboljši igralec svetovnega prvenstva v Nemčiji. In to povsem zasluženo. Na koncu sezone je dobil celo zlato žogo. Mislim, da so takrat tudi mediji na nogomet gledali z drugačnimi očmi. Nekoč je bila kopica vrhunskih reprezentanc. Včasih so bili Čehi izjemno močni, tudi Švedi, Danci, Norvežani in seveda Nizozemci. Kje so danes vse te reprezentance? Ni jih! Sam močno pogrešam nogomet izpred nekaj let. Spomnite se, kakšna moštva so imeli Nemci, Francozi in Italijani. Pred leti smo znali našteti vse igralce na pamet, danes ne vem, ali poznam enega, ki nastopa za Italijo.
Za ogromno zvezdnikov bo prvenstvo v Rusiji bržkone tudi zadnje. Cristiano Ronaldo, Andres Iniesta, Luis Suarez, Lionel Messi so le nekateri.Sam pravim, da moramo v tem svetovnem prvenstvu resnično uživati. Oglejmo si nekatere igralce, ki bodo odigrali svoj zadnji mundial, in se jim tako zahvalimo za vse, kar so dali nogometu. Obenem pa lahko upamo, da bomo v prihodnosti znova dobili nove vrhunske nogometaše. Še toliko bolj, ker se doslej še nikoli ni zgodilo, da bi tako vrhunska igralca, kot sta Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, igrala istočasno. Oba sta v desetih letih pobrala vse možne nagrade. Tega si včasih niti približno ni bilo mogoče predstavljati. Morda je kdo osvojil eno ali dve zlati žogi. Dovolj zgovoren je že podatek, da nogometaš, kot je denimo Italijan Alessandro Del Piero, ni osvojil niti ene.
