Petinpetdesetletni Koprčan že leta živi v Mariboru, kjer vodi športni center pod Pekrsko gorco.
V začetku leta je bil pogled na slovenski nogomet optimističen, saj sta Celje in Olimpija prezimila v konferenčni ligi. Zakaj so le Celjani nadaljevali pozitivni trend?
Olimpija je začela padati že po porazu v Banjaluki, deloma zaradi napake trenerja Victorja Sancheza. Po tem porazu se ekipa ni več sestavila, težave pa se vlečejo še danes. Sledilo je še slabše kadrovanje, vse to pa se je odražalo na njeni igri. Na drugi strani je Celje ohranilo stabilnost, ki jo gradi že več let, predvsem zahvaljujoč Albertu Rieri, ki opravlja vlogo trenerja in športnega direktorja. Predsednik Valerij Kolotilo podpira njegove odločitve, ekipa deluje po jasnem sistemu, vsak igralec pozna svojo vlogo. Sistematični razvoj mladih zagotavlja kontinuiteto in dolgoročno stabilnost, čeprav sta poškodbi Žana Karničnika in še prej Marka Zabukovnika, obeh zadnjih veznih igralcev, ob koncu sezone vplivali na igro ekipe.
Maribor je že dlje časa v krizi. Kateri so glavni vzroki njegovega padca in kako se klub lahko vrne na nekdanjo raven?
Težave so se začele že proti koncu obdobja Zlatka Zahovića, ko sistem v klubu ni več deloval optimalno. Po njegovem odhodu je bil denar hitro porabljen, prihod investitorja pa je spremljalo slabo kadrovanje. Preveč nepreverjenih tujih igralcev z visokimi plačami in brez prave pripadnosti klubu. Že iz letala je vidno, da igrajo brez volje in energije. Klub bi se moral znova nasloniti na domače igralce, okrepiti akademijo ter zagotoviti stabilnost trenerju in športnemu vodstvu.
Najuspešnejši slovenski klubi imajo danes tuje lastnike. Celje velja za pozitivno zgodbo, medtem ko se v Mariboru, Olimpiji in drugod stvari ne razvijajo v pravo smer. Kako gledate na prihod tujega kapitala v slovenski nogomet?
Na žalost Slovenija nima dovolj domačega kapitala. Še tista podjetja, ki so nekoč vlagala v šport, so danes v tuji lasti, novi lastniki pa denar pogosto usmerjajo drugam. Brez tujih vlagateljev profesionalni nogomet težko deluje. Tuji kapital prinaša finančno stabilnost, a obstaja tveganje, da lastniki ne razumejo lokalnega okolja ali nimajo interesa za razvoj domačih igralcev. Uspešne dolgoročne naložbe so redke, zato je ključno, da klubi ob tujem kapitalu ohranijo identiteto, lokalne povezave in sistem razvoja mladih nogometašev.
Zakaj je v 1. SNL vse manj slovenskih igralcev in kje se izgubljajo mladi talenti?
Glavna težava v mlajših kategorijah je prevelik poudarek na kratkoročnih rezultatih namesto na razvoju igralcev. Trenerji se pogosto preveč zanašajo na GPS-naprave, ki merijo tek, pospeške in obremenitev, namesto da bi neposredno pilili tehniko in taktiko. Največ talentov izgubljamo med U13 in U15, ko mnogi izgubijo motivacijo, ker sistem ne ponuja dovolj podpore in mentorstva. Kasneje se težave poglobijo, saj tuji igralci zasedajo mesta, ki bi jih morali dobiti domači nogometaši, celo v drugi ligi. Zato bi omejil število tujcev: v prvi ligi največ štirje, v drugi največ dva, plus dva na klopi.
Še večje razočaranje je zaznati na reprezentančni ravni. Po dobrih predstavah na Euro 2024 je prišlo do izrazitega padca v igri slovenske reprezentance. Kje vidite glavne razloge za slabše rezultate?
Vprašanje je, ali je prišlo do določene zasičenosti pri selektorju in igralcih ali pa je to preprosto naša realnost in se je na evropskem prvenstvu v tistem mesecu dni vse izšlo. Kljub podrejenemu položaju na vseh tekmah so s fanatično borbenostjo, predvsem v obrambi, povzročali težave tekmecem. Ne bi rekel, da jim je uspeh stopil v glavo, a večina igralcev živi od klubov v tujini, kar morda pomeni, da ni več tistega žara, kot ga vidimo pri Hrvatih ali slovenski odbojkarski reprezentanci.
Kako ocenjujete sedemletni mandat Matjaža Keka, ki se zdaj poslavlja?
Kek je dosegel številne dobre rezultate in si za to zasluži priznanje. Reprezentanco je popeljal na evropsko prvenstvo in leta 2010 tudi na svetovno, kar je uspelo le še Srečku Katancu. Zadnje kvalifikacije so prinesle razočaranje, zato je bilo njegovo slovo logično. Dejstvo je, da so potrebne spremembe. Novi selektor z drugačnimi idejami in morda tudi z drugačnim pogledom na igralski kader.
Kateri profil selektorja bi bil trenutno najprimernejši za Slovenijo: tujec, nekdo iz domačega okolja ali morda mlajši trener z moderno filozofijo?
Pri izbiri selektorja ni zagotovil, včasih se stvari preprosto izidejo, drugič ne. Slovenija predvsem potrebuje močno osebnost z jasno idejo in zmagovalno miselnostjo. Izpostavil bi Alberta Riero, ki bi bil moja prva izbira, čeprav ga bo zaradi klubskih obveznosti težko dobiti. V Celju je dokazal, da zna povezati ekipo, ustvariti močno pripadnost in zaupanje med igralci ter strokovnim štabom, kar reprezentanci trenutno manjka. Idealno bi bilo najprej iskati rešitve v domačem okolju. Če že tujca, naj ima podoben slog in energijo kot Riera.
Ali imamo primernega domačega kandidata?
Darko Milanič je resen kandidat, saj je trenutno brez kluba. Ante Šimundža je vezan na klub in bi se težko odločil za reprezentanco. Pri Milaniču je vprašanje slog igre. V Mariboru je gradil predvsem na obrambi, javnost pa si želi bolj napadalni nogomet, kot ga igra Celje. V slovenski ligi zelo dobro delo opravlja trener Brava Aleš Arnol, ki goji sodoben, napadalen slog, pozna okolje in je zelo aktiven ob igrišču. Morda bi se bilo smiselno pogovoriti tudi z njim in preveriti njegovo vizijo. Kakor koli, novi selektor bo imel dovolj časa, da vzpostavi sistem, uigra ekipo in opravi selekcijo.
Zanimivo je, da je vaša generacija, z izjemo Mileta Ačimovića in pred njim Mirana Pavlina, ki je ustvarila največje uspehe slovenskega nogometa, skoraj povsem izrinjena iz struktur NZS. Ali gre za zavestno odločitev ali strah pred močnimi osebnostmi?
Ko je bil Katanec drugič selektor, sta bila njegova pomočnika Aleš Čeh in Željko Milinović, drugih pa res ni bilo. Morda ne marajo ljudi, ki ne govorijo v rokavicah. Zase vem, da sem glasen, nisem pa zloben. Nikomur ne želim nič slabega, povem pa svoje mnenje. Da smo odrinjeni, drži, in ne samo v strukturah NZS. Odkar sem prenehal igrati za Maribor, recimo nisem prejel niti ene vstopnice za tekmo.
Bi moral imeti Zlatko Zahović, ki ga nekateri vidijo v vlogi selektorja, drugi bolj v vlogi športnega direktorja, bolj aktivno vlogo v slovenskem nogometu?
Slovenski nogomet brez Zahovića ni enak. Po zdravstvenih težavah je zdaj bolj dostopen in prijazen, njegovo strokovno znanje pa ostaja vrhunsko. Vprašanje je, ali bi bil primeren kot selektor, saj do zdaj še ni vodil nobene ekipe, zato je težko napovedati uspeh. Osebno ga vidim bolj kot športnega direktorja, bodisi v Mariboru bodisi v reprezentanci, kjer bi nadzoroval vse selekcije, sodeloval pri izbiri trenerjev in strateških projektih ter skrbel za razvoj sistema. Njegova prisotnost bi lahko močno pripomogla k razvoju slovenskega nogometa. Morda celo v vlogi predsednika NZS, ko bo Radenko Mijatović končal svoj mandat. x