Razumeti takšno držo ni težko. Mesta v enajstericah so redka, kandidatov pa veliko. Če je posredi še spodoben denar, pa sploh ni razlogov za nejevoljo. Mourinhu ni hudega. Tudi vsem bivšim trenerjem Olimpije ne. A za slavnimi prvoligaškimi imeni je nešteto kolegov, ki igrajo po nešteto ligah. Širom sveta. Ki jim niso uspele velike kariere. Pa vendar brcajo. Anglija ima 40.000 nogometnih klubov, Nemci 26.000 klubov. Ob prvih treh ligah imajo Nemci še pet regionalnih lig s po 18 klubi, v katerih se pretežno še vedno igra profesionalno, prav tako je na profesionalce mogoče naleteti v kateri od številnih »oberlig«, ki se dodatno igrajo po pokrajinah.
Manj razvejeno je v Sloveniji, kjer je registriranih 218 klubov, v vseh kategorijah, vključno z ženskami, pa nogometno žogo brca 49.091 ljudi. Profesionalcev je po podatkih, dostopnih na spletni strani NZS, približno 400; 321 jih igra v prvi ligi, preostalih 80 pretežno v drugi, na kakega posameznika naletimo v tretji. Denarji so različni. Če naj bi Asmir Suljić, donedavna zvezda Olimpije, igral za mesečnih 50.000 evrov, se povprečna plača v slovenski drugi ligi po nekaterih ocenah vrti okoli 800 evrov. Zvezde, na primer Vršić v Kopru, igrajo za tisočak, dva ali tri mesečno več denarja. Kar je verjetno tretjino manj, kot je prejemal v Mariboru. V
Večji del lige sestavljajo amaterski igralci, razlike med klubi glede števila profesionalcev v ekipah pa so velike. Medtem ko imata Nafta Lendava in Gorica na seznamu 19 profesionalcev oziroma »igralcev pod pogodbo« ter Koper 12, imajo klubi, kot so Bilje, Brežice, Dekani, Brežice ali Brda, zgolj enega profesionalca. Številni drugi klubi, kot tudi zadnje uvrščena Koroška, nimajo takšnega igralca. Pri čemer igranje za 500 ali 300 evrov mesečno marsikateremu amaterju ni slab mesečni priboljšek. Nenazadnje številni drugi toliko mesečno zmečejo za rekreacijo.
Telefon redko uporabljam. Predvsem treniram.
Sobota, pred 14 dnevi. Sončno toplo vreme je vabilo na plano. Rekreativno športno igrišče v centru Ljubljane, na katerega je bilo mogoče gledati iz sosednjega gostinskega obrata, ni bilo preveč obljudeno. Dolgo časa je samo neki nič posebnega srednjeletnik metal na koš. Potem se je na igrišču pojavil mladenič z lasmi, spetimi v čop. Z nogometno žogo. Pozornost je vzbudil z dvema stvarema. Najprej je po desni strani stekel čez igrišče in s približno petih metrov z vešče mehkim polvisokim strelom zadel levi kot vrat. Potem se je začel raztegovati. Kar je bil ultimativen signal, da ga velja spoznati.
»Ajdin, 12 let. Ja, nekaj vaj naredim, da se ne poškodujem.« Kdor se je kdaj količkaj ukvarjal s športom, se bo verjetno strinjal, da je ogrevanje nekaj, kar bi večina najraje preskočila. Če že ne preskoči. Sploh ko gre za igre z žogo. Ker je žoganje pač bolj zabavno od razteznih vaj. To počnejo samo profesionalci in ozaveščeni ljudje. Takšni, ki so bili že kdaj poškodovani. Kar je mladi nogometaš tudi že bil. »Enkrat sem moral biti odsoten mesec in pol, ker mi je nekdo poškodoval nogo. Od zadaj me je, da mi je krvavela.« Trenutno trenira in igra za mlajše selekcije Olimpije. Igra v napadu, pravi, da daje gole in da se počuti kot nekdo, ki bi lahko igral vsaj v prvi slovenski ligi. »Da, slovenska liga se mi zdi v redu, seveda bi bilo še boljše igrati kje drugje. Ob treningih v klubu treniram še sam oziroma ob prisotnosti očeta in strica, ki sta prav tako športnika in nogometaša. Približno uro in pol na dan.«
Ni kaj. Posvečeno in zagnano. Na sledi mladostniških zgodb obeh Petrovićev, Roka in Dražena, sicer pa simpatičen poba, blage narave in hitrih nog. Z zanimivim vzornikom. Od razvpitih nogometašev ima rad Dyballo iz Juventusa. »Seveda hodim še v šolo, a sem zaradi tekme, če jo imam konec tedna, bolj živčen, kot če v šoli pišemo test,« pove iskreno in za konec docela preseneti: »Ne, nimam telefona oziroma ga redko uporabljam. Predvsem treniram.«
Pustili smo mladeniča, da je začel samostojni trening in nadaljevanje lova na sanje. Ki so se obče znanim igralcem uresničile, marsikomu pa ne.
»Iz moje generacije je uspelo trem, štirim ljudem, Ljubljankiću, Matiću, Handanoviću, Iliću, za preostalih 30 ali 40 tega ne moremo ravno reči, čeprav bi svojo generacijo ocenil kot zelo uspešno. Nešteto stvari vpliva na to, ali boš naredil kariero ali ne, eden od dejavnikov je samopreživetveni nagon,« razmišlja Fuad Gazibegović, letnik 1983, zdaj torej 36-letnik. Tudi za njim je igralska kariera, vendar pa bistveno bolj anonimna, kot so kariere bolj razvpitih kolegov. Pravzaprav še vedno igra za člane Slovana, obenem že poskuša biti trener.
Nogometaš je načeloma nezaupljiv
Začel je leta 1993, pri 11 letih pri Slovanu, torej v času, ko nogomet v teh krajih ni bil cenjena dejavnost in preden so se zgodile vse pravljice.
»V tistih časih nogomet še ni bil tako tržno usmerjen, da bi bil otrok pri 7 ali 8 letih že član kluba. Mene so pri Slovanu pri 10 letih zavrnili, češ da sem premlad, in sem moral počakati eno leto. Začel sem zaradi igre. Skozi igro doživiš neko ljubezen in povezanost, padeš noter, to postane tvoja identiteta in vse karte staviš na to. Življenje je tako ali tako hazard. Odpreš podjetje s partnerjem, ne veš točno, kaj bo. Ustvariš si družino in je enako.«
V bogato nogometno zgodovino Fužin se je Gazibegović med drugim zapisal s tem, da je nekega dne pred blokom 6400-krat odbil žogo, ne da bi padla na tla. »Ljudje so šli v službo ali domov in se vrnili, jaz pa sem še vedno žongliral. O tem govorim. O igri in svobodi. A ko enkrat začneš igrati za denar, se ta svoboda izgubi. Pridejo sistemi, sestanki, cel teden analiz, ki te lahko ubijejo. Daj me v igro, da igram, ne mi pa prati možganov! A po drugi strani bi bil kot trener tudi sam verjetno podoben. Redkokateri igralec zadrži igrivost in svobodo, ko začne igrati za denar. Handanović je take vrste. On si upa tvegati tudi na veliki sceni. To se vidi po tem, kako rad igra z nogo, čeprav je vratar,« razmišlja danes, ko je igralska kariera bolj ali manj za njim.
Marsikaj je poskusil. Poleg slovenske prve in druge lige še prvo bosansko, prvo islandsko in četrto avstrijsko ligo, ki je itak polna slovenskih igralcev. Teden dni je bil tudi na preizkušnji pri turškem Kasimpasi, vendar potem ni podpisal pogodbe. »Vse to je tukaj nekje. Na Islandiji je bilo nekaj več denarja, vendar pa tudi višji standard, v Bosni so bile plače malenkost višje kot v Sloveniji, standard nižji, pritiski na igralce večji, liga pa bolj groba. Nekaj sem zaslužil, vendar glede na to, da sem poskušal vzdrževati sistem, v katerem živijo nogometaši, so denarji sproti šli. Ko si mlad igralec, je tudi druga vibracija. Druga zavest. Zaradi velike čustvene praznine potrebuješ delovanje navzven. Prek garderobe, avta. Da polniš praznino. Danes poznamo milijon drugih načinov za polnjenje, takrat je bil znan samo tisti. Da je vse iluzija, sem spoznal, ko mi je oči odprlo dekle, ki je o tem razmišljalo drugače. In danes vidim, da je imela v vsem prav, le da sam tedaj tega nisem znal sprejeti,« pravi in se strinja z rekom, da je nogometašu težko zaupati, ker je načeloma nezaupljiv, saj je bil v karieri prevečkrat prevaran, da tega ne bi imel integriranega v sebi.
Jebeš Ajax, Partizan, moj klub je Slovan!
Miro Balažič je eden od nogometnih kultov Slovana, Most, Vodmata. Kult, ki ni več kult, je pa bil kult nekoč. Kult nerealiziranega talenta. Danes se temu reče »luzer«, medtem ko se je 30, 40 let nazaj nekoga, ki svojega talenta ni realiziral oziroma ki ga je neodgovorno trošil, slavilo. Na poseben način. Kot čisto osebo. Kot malodane zveličanega. Kot nekoga, ki je sistemu rekel ne. Kot nekoga, ki bi lahko bil domnevno večji od vseh afirmiranih kolegov, pa to ni postal zgolj zaradi svoje volje. In drugih »čistih« namenov ali antiherojskih vzrokov, kot so ženske, alkohol, nerazumevanje z okolico in trenerji ter še kaj.
»Da, bilo je tako. Ker smo bili kontraški. Tako v glasbi kot v nogometu. Bili smo George Best varianta. Plus mlada, gimnazijska leta. Raje sem gimnazijo delal 7 let, kot da bi šel ven, ker mi je bilo v srednji šoli tako dobro. K temu je treba prišteti še tri leta srednje strojne, na kateri mi je zmanjkalo nekaj izpitov. To je bilo življenje!« pravi Vodmatčan z divjo kariero, ki je postala urbani mit in iz katere je nastala zgodba, ki pravi, da je tedaj 16-letni Balažič v poštni nabiralnik v enem teden dobil dve pismi. Eno je prišlo iz beograjskega Partizana, drugo je bilo od Ajaxa iz Amsterdama. Oba kluba sta ga hotela kot mladinca privabiti v svoje vrste. »Bilo je po mladinskem turnirju Maksa Perca na Slovanu, na katerega je prišla igrat tudi ekipa Ajaxa. V njej so bili takrat Van Basten, Ruud Gullit in vratar Menso, ki je bil kasneje, ko je Ajax postal evropski prvak, prav tako v golu. Tisto tekmo smo odigrali z 0 proti 0, bil sem v golu Slovana. Opazili so me in povabili v svojo mladinsko šolo. Res sem šel v Amsterdam za mesec dni, potem sem se vrnil nazaj. Tisto tam ni bilo zame. S soigralci, ki so bili po poreklu pretežno iz Surinama, se nisem razumel v samem kontekstu, če se tako izrazim. Raje sem se vrnil in potem nekaj malega čaral po drugi jugo ligi oziroma pri Radničkem iz Niša ter pri OFK Beograd.«
Dodati velja, da je bil Balažič v tistih časih tudi jugoslovanski mladinski reprezentant. Resda rezerva za Stojanovića, kasneje vratarja Crvene zvezde, ko je leta 1990 osvojila evropski naslov, pa vendar reprezentant. »Ne bom pozabil tekme, ki smo jo mladinci na Marakani igrali s Škoti, kot predtekmo članske tekme. Že popoldan je bilo na stadionu 60.000 ljudi.« Vendar pa v članski karieri ni naredil, kar je obetal kot mladinec. »Razlogov je več. Eden je tudi ta, da v mojem primeru očeta ni zanimala moja nogometna kariera. Nikdar ni hodil gledat tekem. V letih, ko vsak lahko zapade v krizo in ga bolj kot nogomet začnejo zanimati ženske in zabava, ni bilo prave podpore.«
V nadaljevanju kariere je branil v slovenskih nižjeligaših in za številne ekipe malega nogometa. Ta je bil tiste čase v razcvetu. Zasebniki so financirali ekipe, številni turnirji od Litije do Čateža ter počez pa so nudili domačo različico življenja jahalcev rodea v ZDA. Z vsem pripadajočim.
»In težko sem rekel ne,« pravi dandanes oziroma te dni, osvežen z obiskom Buenos Airesa, kamor se je odpravil kot turist, potem pa dopust preživel med člani lokalne tolpe, na katere je med pohajkovanjem po mestu naletel. Za poznavalce njegovega lika in dela nič kaj presenetljivega. Vendarle gre za človeka, ki je ob vratarski karieri splezal na Eiger in Matterhorn, prehodil vse kaverne bovške fronte, bil tudi smučar, odbojkar, prav tako hokejski vratar, povrhu vsega pa še šest mesecev vojak na fronti pri Vinkovcih. Le s stolpnice na Zaloški vendarle ni poskusil skočiti z jadralnim padalom. Ter pristati pred Kimom, lokalom ob Kinu Triglav, na drugi strani Ljubljanice. Kar je imel prav tako v načrtu. »Lahko bi imel boljšo kariero in več denarja, vendar imam dovolj denarja tudi zdaj, obenem pa ne morem reči, da se v življenju nisem imel dobro,« še pove.
V vsakem primeru drugačen profil človeka kot mali Ajdin, ki mu velja zaželeti vse najboljše in ki se danes verjetno ne bi sprijaznil s tem, da bo čez 15 ali 20 let ugotavljal, da je bila kariera pač obdobje, v katerem je nabral več življenjskih izkušenj kot denarja.
A zorni kot veterana je drugačen od zornega kota mladeniča. Ali kot pravi Gazibegović: »Naredil sem turistično srednjo, vendar sem vse delnice dal v nogomet, ker če bi dal več na šolo, bi izgubil v nogometu. Končen izkupiček je spoznanje, da je vse to pot. Nima smisla razmišljati o tem, ali je nekaj popolno. Hvaležen sem vsemu, kar se je zgodilo. Včasih sem to obsojal, a šele ko to sprejmeš, lahko živiš naprej. Skozi nogomet sem se prebil v nekatera socialna omrežja, v medsebojne odnose, veliko sem spoznal, nogomet je vse to povezal. Verjetno bi bil drugačen človek, če ne bi igral nogometa. Verjel bi morda v neke druge principe, druge stvari, druga orodja. Pridobil sem vztrajnost, da trpiš. Televizija ne pokaže, da gre za posvečenost zadevi tudi zunaj terena. Ne vem, v katerem športu ljudje izven terena toliko trpijo kot nogometaši. Lažje pretrpiš izgube žene, službe, česarkoli.«
Usode nogometašev, ki jim nikoli ni uspelo postati velika nogometna zvezda, jim je pa okolica pripisovala možnosti za to, so različne. Najdemo jih malodane povsod. Od borznoposredniških hiš, primer je M. Gruškovnjak, sijajen igralec sredine, ki pa je življenje raje zastavil s študijem, do Slovenske vojske in Staneta Komočarja, ki je ob svojem času veljal za veliki up Dinama, potem pa je postal profesionalni vojak.
Nenazadnje pa je tudi Goran Dragić v prvi vrsti propadli nogometaš, ki je košarko začel igrati šele po poškodbi v nogometu.
