To je eden najbolj nenavadnih rekordov svetovnih prvenstev, ki so ponudila izjemno širok razpon zgodb in statistik. Med njimi izstopa primer Maria Mandžukića, ki je leta 2018 v finalu proti Franciji postal prvi nogometaš v zgodovini svetovnih prvenstev, ki je dosegel tako avtogol kot gol za svojo ekipo. Najprej je nesrečno zadel v lastno mrežo, nato pa še izenačil za Hrvaško.
Tudi Kamerunec Roger Milla je pustil močan pečat na svetovnih prvenstvih, saj je leta 1994 pri 42 letih in 39 dneh postal najstarejši strelec v zgodovini mundialov. Egipčan Essam El Hadary je leta 2018 postavil še en starostni mejnik, ko je nastopil pri 45 letih in 161 dneh ter postal najstarejši igralec v zgodovini svetovnih prvenstev. Med posebne zgodovinske primere sodi tudi Luis Monti, edini nogometaš, ki je igral finale svetovnega prvenstva za dve različni reprezentanci – za Argentino leta 1930 in za Italijo štiri leta pozneje.
Argentina kot izvoznica selektorjev
Kljub spremembam, generacijam in nogometnim revolucijam ostaja ena zakonitost nedotaknjena: naslov svetovnega prvaka še nikoli ni osvojila reprezentanca pod vodstvom tujega selektorja. Najbližje preboju sta bila Anglež George Raynor s Švedsko leta 1958 in Avstrijec Ernst Happel z Nizozemsko leta 1978, ki sta svoji ekipi pripeljala do finala. Nizozemec Guus Hiddink je leta 2002 Južno Korejo popeljal do polfinala, Brazilec Luiz Felipe Scolari je štiri leta pozneje enak dosežek dosegel s Portugalsko, Španec Roberto Martinez pa je Belgiji leta 2018 priboril bronasto kolajno.
Na svetovnem prvenstvu 2026 v ZDA, Kanadi in Mehiki bo ta tradicija pod največjim pritiskom doslej. Kar 26 od 48 reprezentanc bodo vodili tuji selektorji, med njimi pa tudi številni kandidati za najvišja mesta. Posebej izstopa Argentina kot država, ki je v zadnjih letih postala ena glavnih »izvoznic« selektorjev. Kar šest reprezentanc vodi argentinski strokovnjak. Lionel Scaloni vodi aktualne svetovne prvake Argentino, Marcelo Bielsa Urugvaj, Nestor Lorenzo Kolumbijo, Sebastian Beccacece Ekvador, Gustavo Alfaro Paragvaj, Mauricio Pochettino pa Združene države Amerike. Po številu tujih selektorjev se ji približa le Francija, ki ima pet trenerjev na klopi reprezentanc. Sledijo Španija, Italija in Nemčija s po tremi.
Trije kandidati za
zgodovinski preboj
Največ pozornosti pred svetovnim prvenstvom je usmerjene v Carla Ancelottija, ki je postal prvi tuji selektor v zgodovini brazilske reprezentance. Gre za prelomno odločitev države, ki na svoj šesti naslov svetovnega prvaka čaka vse od leta 2002. Izkušeni italijanski trener, petkratni zmagovalec lige prvakov, je ob prevzemu poudaril, da gre za enega največjih
izzivov v njegovi karieri. »Dobro se zavedam pričakovanj države, ki živi za nogomet. Brazilija želi znova postati svetovni prvak in dal bom vse od sebe, da se to zgodi,« je dejal Carlo Ancelotti ob nedavnem rojstnem dnevu. Pred turnirjem je izpostavil tudi psihološki vidik ekipe: »Braziliji ne manjka talenta, temveč sproščenost. Igrati mora z veseljem, ne s strahom.«
Za Ancelottija bi bil morebiten uspeh poseben tudi z osebnega vidika. V klubski karieri je osvojil vse glavne lovorike, naslov svetovnega prvaka pa ostaja edina velika trofeja, ki mu manjka.
Podoben izziv čaka Thomasa Tuchla, ki je postal šele tretji tuji selektor v zgodovini angleške reprezentance in prvi po Fabiu Capellu. Anglija je v zadnjem desetletju dvakrat igrala v finalu evropskega prvenstva in enkrat v polfinalu svetovnega, a ključni korak vedno znova ni uspel. Tuchel je že ob prihodu poudaril, da mora ekipa spremeniti miselnost. »Igrati moramo z željo po zmagi, ne s strahom pred porazom,« je dejal Thomas Tuchl. V zadnjih dneh pred prvenstvom je skušal umiriti pričakovanja in opozoril, da Anglija ne sodi med glavne favorite: »Obstajajo reprezentance z dokazano zmagovalno tradicijo.« Kljub temu v moštvu vidi dovolj kakovosti in samozavesti za boj za najvišja mesta.
V senci Brazilije in Anglije ostaja Portugalska Roberta Martíneza, ki je že leta 2018 z Belgijo osvojil bronasto kolajno in postal prvi tuji selektor po Ernstu Happelu z odličjem na svetovnem prvenstvu. Tokrat vodi reprezentanco, ki še nikoli ni osvojila naslova svetovnega prvaka, a ima eno najmočnejših generacij v svoji zgodovini. Martínez poudarja, da svetovno prvenstvo prinaša posebne emocije: »Neopisljiva čustva, nepozabni trenutki in podobe, ki ostanejo za vedno.«
Portugalska po zmagi v ligi narodov 2025 v turnir vstopa samozavestno. Ob Cristianu Ronaldu, Brunu Fernandesu, Rubenu Diasu, Vitinhi in Joau Nevesu sodi med najresnejše izzivalce favoritov.
Zgodovina na strani
domačih selektorjev
Statistika tujim selektorjem torej ni posebej naklonjena. Če pa k temu dodamo, da je od uvedbe lestvice FIFA leta 1992 svetovni prvak le trikrat prišel zunaj najboljše trojice svetovne lestvice, so njihove možnosti še toliko manjše. Pred letošnjim prvenstvom prve tri položaje zasedajo Francija, Španija in Argentina – vse tri reprezentance pa vodijo domači selektorji. Tudi to kaže, da se bodo morali Ancelotti, Tuchel, Martinez in drugi spopasti ne le s skoraj stoletno tradicijo, temveč tudi z zgodovinskimi zakonitostmi.