Finalni obračun afriškega prvenstva v Rabatu bo še dolgo buril duhove. Nogometaš Senegala Moussa Niakhate je v sodnikovem dodatku z glavo dosegel gol, a so ga razveljavili zaradi prekrška Abdoulayeja Secka nad Achrafom Hakimijem. V osmi minuti dodatka je sodnik iz Konga Jean-Jacque Ndala dosodil enajstmetrovko za Maroko, zaradi česar je senegalski selektor Pape Thiaw igralcem ukazal odhod v slačilnico. Šele na prigovarjanje Sadia Maneja so se vrnili na igrišče. »Igramo za naš narod. Če bi zapustili igrišče, bi bil to najslabši možen prizor za afriški nogomet,« je po tekmi povedal Sadio Mane. Po daljši prekinitvi je v 24. minuti sodniškega dodatka zvezdnik Reala Madrid Brahim Díaz izvedel »panenko«, a je Edouard Mendy žogo brez težav ujel.
»Počutili smo se ogoljufane. Tik pred enajstmetrovko smo mislili, da bi morali priznati gol, sodnik pa ni šel na ogled posnetka,« je po finalu povedal Pape Gueye, ki je z natančnim strelom pod prečko odločil tekmo. »Sadio nam je rekel, naj se vrnemo na igrišče, in znova smo se zbrali. Edouard je nato ubranil enajstmetrovko, ostali smo osredotočeni, dosegli gol in dobili tekmo,« je dodal defenzivni vezist Villarreala, rojen v Franciji.
Za Senegalce je to drugi afriški naslov. Po prvem leta 2022, ko je Mane v Yaoundeju (Slonokoščena obala) zadel odločilno enajstmetrovko proti Egiptu, se je zdelo, da gre za epizodo. Zdaj je jasno, da Senegal ni več naključje. Že v devetdesetih je senegalska reprezentanca veljala za obetavno, največji preboj pa je dosegla na svetovnem prvenstvu 2002 v Franciji, ko je prišla do četrtfinala. Sledilo je obdobje, ko so levi iz dežele terange obetali, a niso našli stabilnosti in prepoznavne igre. Šele prihod selektorja Aliouja Cisseja, ki je ekipo vodil od leta 2015 in ji dal disciplino, taktiko in mentaliteto zmagovalcev, je prinesel prelom. Tudi Pape Thiaw, ki je lani prevzel vlogo selektorja, je ohranil osnovne elemente: disciplino, kolektivno igro in jasen sistem.
Nogomet kot usoda naroda
V Senegalu nogomet ni le igra, temveč je del vsakdanjega življenja. Pogosto predstavlja edino pot iz revščine. Mnogi mladeniči – Senegal je ena »najmlajših« držav na svetu, saj je okoli 60 odstotkov prebivalcev mlajših od 25 let – sanjajo o nogometni karieri kot edini možnosti za spremembo. Registriranih je približno 250.000 nogometašev, večina reprezentantov pa igra v tujini, predvsem v Evropi. Senegal ima v najmočnejših evropskih ligah več kot 20 igralcev, kar je rezultat sistematičnega dela akademij, kot je Generation Foot iz Dakarja, ki je že dolgo vir talentov za evropske klube.
Prvi zvezdnik, ki je Senegal izstrelil na svetovni nogometni zemljevid, je bil El Hadji Diouf, ki je na začetku tisočletja tri leta igral tudi za Liverpool. V njegovi generaciji je igral tudi zdaj že pokojni Papa Bouba Diop, ki se je v zgodovino med drugim vpisal z golom proti takratnim svetovnim prvakom Francozom na otvoritveni tekmi svetovnega prvenstva leta 2002. To je bila hkrati prva tekma Senegala na svetovnih prvenstvih.
Današnja generacija je drugačna, a enako močna. Srce ekipe je Sadio Mane, ki je bil izbran za najboljšega igralca afriškega pokala narodov – ne le zaradi kakovosti, temveč tudi zaradi vodstvenih sposobnosti. V Rabatu je prevzel odgovornost, ko je ekipa v ključnem trenutku omahovala. V obrambi je nosilec Kalidou Koulibaly, v vratih pa je Edouard Mendy postal simbol mirnosti, ko je ubranil odločilno enajstmetrovko. V ospredje se vse bolj prebijajo tudi mlajši igralci, kot so Nicolas Jackson, Mamadou Sarr, Ibrahim Mbaye in Lamine Camara.