Komentatorji nas spet jezijo: Besedne cvetke ob svetovnem nogometnem prvenstvu

Čigav je Ronaldo?

V teh dneh, ko poteka v svetu najbolj gledan športni dogodek, smo spet obsojeni na prenose in prenašanje (tudi psihično) naših športnih komentatorjev. Čeprav naših nogometašev ni zraven in je vsaj po tej plati spremljanje letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu precej manj stresno, tudi tokrat ne manjka priložnosti, da gledalci zmajujemo z glavo vsaj ob nerodnostih športnih komentatorjev na naši nacionalni TV. Da njihovih kiksov ne bo manjkalo, je bilo jasno že v prvih minutah prvega pravega derbija letošnjega prvenstva, ko sta se pomerili reprezentanci Portugalske in Španije z vsemi svojimi zvezdniki. »Ja, Ronaldo je res pravi vodja španske reprezentance,« je tedaj izjavil izkušeni Ivo Milovanovič, čeprav že vsak otrok ve, da trenutno najboljši igralec na svetu v resnici igra za portugalsko reprezentanco. Isti večer je želel biti preveč pokroviteljski tudi njegov kolega Saša Jerković, ki je v studiu po tekmi povzetek nogometaševe izjave odpravil z ugotovitvijo, da »Ronaldo ni povedal nič pametnega«. Morda res, a v nasprotju z vzvišenim reporterjem niti ni plačan za pametne ali vsaj umestne izjave.

»Tudi tokrat žal ne moremo mirno, lahkotno in brez previsokega pritiska uživati v vragolijah nogometašev. Pritisk nogometnim kibicem brez težav dvigajo Aleš Potočnik, ki mu je melodija slovenskega jezika popolnoma tuja, 'ne najboljši' Tomaž Hudomalj, Urban Laurenčič, ki veliko govori, pove pa nič, zdravnik Stare, ki je pametnejši od vseh igralcev, trenerjev in sodnikov skupaj, ko mu je dolgčas, pa še malo podira kupčke, Ivo Milovanović, ki odlično meri (le kaj?), ko se nasloni 'najn', pa dobi 'majn' in gre potem v 'Krajn'. Še 'posebaj' hec je, ko v zadnje pol ure tekme vsaj dvajsetkrat pove, koliko minut je še do konca 'po moji uri' in sodnikov dodatek. Pa čeprav danes TV-grafika omogoča sprotno spremljanje ne samo minut, tudi sekund,« se priduša Rado Časl, nekdanji radijski in televizijski voditelj. »Če vse tole ni ravno za v zapor, je pa vsaj treba razmisliti, ali ne bi kazalo ob silnih denarjih, ki jih je javni zavod zapravil za svetovno prvenstvo v nogometu, pripeljati na komentatorska mesta Dejana in Gorana Obreza, Danija Bavca pa morda Tomaža Lukača, ki kraljujejo na komercialnih TV-programih. Generalni Igor Kadunc pa naj pošlje Anžeta Bašlja in Saška Jerkovića v Zagreb na HTV, kjer se v spremljevalnem studiu zadev lotevajo bolj profesionalno,« meni Časl, ki podobno kot mnogi gledalci obžaluje, da hrvaških prenosov ni mogoče spremljati zaradi zatemnitev, povezanih z zakupom ekskluzivnih pravic za prenose in prodajo oglasnega prostora. »Se pa z velikim veseljem včasih z daljincem preselim k severnim sosedom in lepo v miru pogledam prenose tekem, ki me zanimajo, zraven pa še avstrijske reklame,« priznava Časl.

Lahko je tudi zabavno

Leon Magdalenc se med tokratnim prvenstvom s komentatorji ne obremenjuje preveč in ima drugačno rešitev. »S komentatorji se nima smisla ukvarjati. Najbolje je gledati tekmo brez glasu. Ker, ali vas res briga, ali ima žogo v nogah en iks ipsilon ali drugi iks dablju? Ali vas res zanima, kateri igralec kje igra in koliko obramb ali golov je za njim? Namreč, feni vejo več kot komentatorji. Če pa koga kaj zanima, gre na splet. Komentatorji imajo vlogo le takrat, ko igrajo naši. Zato, da se na njih lahko jezimo. Oziroma da se derejo, ker se mi pač ne smemo. Bolj žalostno je spremljati strokovnjake v studiu. Veliko besed v prazno. Zapolniti se mora prostor. Nič drugega. Edini vreden komentar je podal neki trener, ko je dejal, da enajstmetrovke niso nobena loterija. Enajstmetrovke so znanje. So psihološka pripravljenost. So stvar varanja. Kdo bo koga: strelec vratarja ali vratar strelca. Je pa po drugi strani vse skupaj lahko tudi zabavno, saj boste v studiu recimo izvedeli, da mora neki trener najti drugačno alternativo,« ugotavlja Magdalenc.

Najbrž je res najbolje, če »obsojenost« na domače komentatorje slovenski TV-gledalci bolj kot za jezo izkoristimo za to, da še malce osvežimo zbirko nepozabnih kiksov. Prav prebiranje tovrstnih cvetk je čez čas, ko se jeza ali razočaranje ob porazih že poležeta, lahko izvrstno zdravilo za glavobole, ki nam jih v najbolj napetih trenutkih radi povzročajo taki in drugačni mojstri z mikrofonom in slušalkami. Svojevrstna tolažba je lahko tudi dejstvo, da so do svojih športnih komentatorjev praviloma precej kritični tudi drugod po svetu. Znani ameriški golfist Sam Snead je nekoč izjavil: »Najprej sem želel biti politični karikaturist, saj jim je treba vsak dan priti na dan le z eno idejo. Potem sem pomislil, da je bolje biti športni novinar. Njim ni treba imeti nobene ideje.«

Največkrat citirajo Stareta

Sodeč po internetu je med slovenskimi komentatorji za največ zapomnljivih citatov, slikovitih primerjav in namernih ali nenamernih pomot poskrbel strokovnjak za atletiko, hokej in nogomet, sicer pa zdravnik Andrej Stare. Denimo: »Danes ne bom ocenjeval zelo slabih sodnikov.« Ali pa: »Priložnost, udarec in 1 : 0! Ne, ne, ofsajd, ne bo gola. Ofsajd, je pokazal stranski sodnik. Poglejmo še enkrat… A, ne, žoga mimo gola, joj, joj. Pa imam čisto nova očala.« Pa tole (ob preigravanju Ronalda): »Položil ga je na hrbet kot dojenčka na nočno posodico.« In še: »In Grk kotom.« Ter za konec: »Do konca je še točno približno pet minut.«

Posebno pozornost si je prislužil tudi Ivo Milovanovič, saj mu je neki potrpežljivi »oboževalec« posvetil posebno spletno stran, na kateri je zbiral in objavljal (še prej pa poslušal) vse njegove cvetke, a je medtem očitno že obupal in ugasnil stran. Zgolj v ustnem izročilu tako ostajajo Ivove legendarne ugotovitve, da »je rezultat ena proti ena, a bi glede na prikazano lahko bilo tudi obratno«, ali pa da »maser neusmiljeno pomaga poškodovanemu igralcu«. A kljub vedno novim napakam se je marsikaj tudi naučil. Pred dnevi je tako gledalce razveselil z izjavo: »Zdaj smo se nekako že naučili, da držimo jezik za zobmi prav do zadnjega sodnikovega žvižga.«

Legendarni kiksi iz regije

Za največ smeha so bodisi zaradi svojih nerodnosti in raztresenosti bodisi zaradi sočnih primerjav in besed znali poskrbeti zlasti komentatorji iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Milojko Pantić ob menjavi igralca v 22. minuti: »V igro vstopa izkušeni Minutes s številko 22!« »Prodira Drulić, Drulić, Drulić, Drulić, Drulić, a, ne, vseeno je bil to Pjanović.«

»Gospod Pedersen, zares si zaslužite tak priimek.«

»Na igrišču sta dva Stankovića, Dejan Stanković in Dejan Govedarica.«

Na tekmi Crvena zvezda – Partizan: »Prihajajo Partizanovi igralci… No, zdaj pa tudi naši.«

Ob prenosu odbojke: »Dober večer, prijatelji nogometa… in drugih športov.«

Ob zmagi Švicarja, ko se na zaslonu pojavi angleški napis Switzerland: »In ta mala državica Svazilend je uspela osvojiti…«

Vladanko Stojaković: »Da vidimo, zakaj so se igralci Kölna kot po povelju umaknili na svojo polovico… Aha, to je 1 : 0 za njih.«

»Kakšen strel in izredna obramba Ljukovčana… Samo malo, da vidimo, zakaj se Nemci veselijo… Aha, Nemčija vodi z 2 : 1.«

»In to je lahka žoga za vratarja Stojanovića.« Čez minuto: »Ne, kaže, da je bil vseeno gol.«

Ob počasnem posnetku: »In sedaj še ena podobna akcija.«

»Mekmanamanaman.« (nogometaš McManaman)

Zvonko Mihajlovski: »Čudna podaja – močno in nikomur.«

»Kakšen udarec, zrak je razparal na kisik in vodik.«

»Dokler je žoga v zraku, naj vam preberem seznam igralcev obeh moštev.«

»Nad levo zastavico za kot dežuje.«

»V Chicagu igrajo kriminalni nogomet, zato je okrog stadiona veliko policistov.«

Kemal Ahmetović: »Balotelli se veseli skupaj z navijači in s svojo posvojeno materjo.«

»Pripravlja se menjava. Odhaja Chiesa, vstopa pa… Po pravici povedano prvič slišim za tega igralca… Vstopa Cambio.« (italijanski izraz za menjavo) In kasneje še: »Da vidimo, kdo od igralcev Fiorentine je dobil rumeni karton… To je Ammonito.« (italijanska beseda za rumeni karton)

Pa še tale legendarna: »Dober dan, javljam se iz Mostarja. Tukaj je nedelja…«

Čisto poseben primer je bil radijski komentator Mirko Kamenjašević, ki je zaradi svojega prevelikega vživljanja v igro in precej kočijaškega žargona lep del kariere upravičeno preživel v suspenzu.

Prva tekma: »Gol, gol, ku…, gol, vratnica!«

Naslednja tekma: »Topovski udarec in gol… Ku…, gol, prečka… Sedi, mali, pi… ti materina, nič ne vidim!« (šest mesecev prepovedi dela)

Takoj po vrnitvi: »Musemić ima lepo priložnost in nič… Še enkrat Musemić prihaja do žoge, strel, vratar brani, žoga se odbija do Musemića, ki strelja… Prečka, Musemić sedaj z glavo in spet je zgrešil, je… mu mater smotano.« (dveletna prepoved)