Večina ljubiteljev nogometa zunaj Kolumbije danes ne bi znala povedati, kdo je bil Marcos Coll. Njegova kariera ni segla do evropskih velikanov, ni osvojil naslova svetovnega prvaka in ni se zapisal med najboljše strelce svojega časa. A ga je ena sama poteza zapisala v zgodovino svetovnih prvenstev. Skoraj 55 let ga niso več klicali Marco. Bil je »Olimpico«. Vzdevek si je prislužil v Arici, kjer je Kolumbija proti Sovjetski zvezi igrala svojo prvo tekmo na svetovnih prvenstvih. Razmerje moči je bilo hitro jasno: Sovjeti, ena najbolj organiziranih in taktično discipliniranih ekip tistega časa, so po enajstih minutah vodili 3:0, v 63. minuti 4:1, tekma pa je že dobivala dokončno podobo.
Potem je prišel kot z leve strani. Coll je običajno poslal visoko žogo proti odličnemu skakalcu Deliu »Maravilli« Gamboi, ki pa ga takrat ni bilo več na igrišču. Namesto tega se je odločil za krajšo podajo proti Antoniu Radi. Žoga pa je po udarcu dobila nenavaden učinek, se dvignila in začela zavijati proti vratom. Veter in rotacija sta jo usmerila proti prvi vratnici, kjer je za hip zamudil branilec Georgij Cokhelij. Lev Jašin, ki so ga zaradi črne vratarske opreme in občutka, da ima nešteto rok in nog, klicali Črni pajek, je ostal na mestu in žoga je končala v mreži.
Gol ga je naredil nesmrtnega
»Spremljal sem let žoge in vedel, da je gol. Videl sem Jašina, kako je jezno ošteval soigralca, ki je pokrival prvo vratnico. Po tem golu so Rusi izgubili zbranost, mi pa smo izenačili,« je ob 50. obletnici gola pripovedoval Marcos Coll, ki je razkril še eno zanimivo podrobnost. »Po tekmi je Lev Jašin jezno zapuščal igrišče, nato pa se je nenadoma ustavil, stopil do mene in mi segel v roko. Nekaj mi je rekel po rusko. Nikoli nisem izvedel, kaj, a po njegovem pogledu sem bil prepričan, da mi čestita za gol.« V istem pogovoru je povzel tudi pomen trenutka, ki ga je spremljal vse življenje: »Zame je bilo pravo veselje, da mi je Bog namenil ta olimpijski gol. Prav ta gol me je naredil nesmrtnega.«
Prav ta zadetek mu je prinesel vzdevek »Olimpico«. V nogometni terminologiji »olimpijski gol« pomeni zadetek neposredno iz kota, brez dotika drugega igralca. Poimenovanje sega v leto 1924, ko je Argentinec Cesáreo Onzari zadel proti olimpijskim prvakom Urugvajcem, in izraz se je nato uveljavil po svetu. Collu je vzdevek sprva godil, kasneje pa ga je začel omejevati. Želel si je, da bi si ga nogomet zapomnil po igri, ne po enem udarcu. Bil je napadalni vezist z občutkom za prostor in igro, ki je v osemnajstletni karieri igral za več kolumbijskih klubov in ostal cenjen zaradi tehnike in preglednosti igre. »Moj slog je bil podoben temu, kar danes kaže moj rojak James Rodríguez. Bil sem tehnično dovršen igralec.« Novinarjem je raje kot posnetke legendarnega kota kazal knjige o južnoameriškem nogometu, v katerih je opisan kot eden najbolj nadarjenih vezistov svoje generacije.
Podpis hranil vse življenje
Rodil se je leta 1935 v družini, kjer je bil nogomet del vsakdana. Oče Elias Coll Tara je bil prvi kolumbijski sodnik z licenco Fife, boter Efrain Borrero Castro pa nekdanji igralec in funkcionar. Čeprav sta ga zanimala tudi bejzbol in celo letalstvo, je že zgodaj stopil na nogometno zelenico. Pri 16 letih je igral za River Plate Barranquillo, kmalu zatem debitiral za Sporting Barranquillo in na prvi tekmi zadel. Sledile so selitve po kolumbijskih klubih in dolga kariera, ki jo je zaključil kot trener Atlantica, s katerim je leta 1980 osvojil državno prvenstvo. »Nogomet je bil vse moje življenje,« je pogosto dejal.
Prvi stik z velikim nogometom sega še dlje. Kot deček je v očetovi knjigarni listal revijo El Gráfico in tako spoznal Adolfa Pedernero, argentinskega nogometaša in kasnejšega trenerja, ki je veljal za enega največjih tehničnih mojstrov svojega časa in njegov otroški idol. Ko je Millonarios gostoval v Barranquilli, mu je argentinski zvezdnik plakat tudi podpisal – ta list je Coll hranil vse življenje. Leta 1962 ga je pokazal Pederneri, takrat že selektorju Kolumbije. »Ta podpis mi pomeni skoraj toliko kot moji otroci,« je dejal in dodal, da ga spominja na starše, ki so mu privzgojili ljubezen do nogometa. Nogometna zgodba pa se je nadaljevala tudi v družini: njegov sin Mario Alberto Coll je prav tako zaigral za kolumbijsko reprezentanco.
Trener v rudarskem kompleksu
»Igral je v času, ko je bil nogomet počasnejši, a tehnično zelo bogat,« je ob obletnici njegovega gola dejal nogometni komentator Hernan Pelaez. Zadnja desetletja je Coll preživel v rudarskem kompleksu Cerrejón v La Guajiri, kjer je kot trener prenašal znanje na tamkajšnje otroke. Tam se je leta 2017 njegova življenjska pot tudi končala. Daleč od evropskih stadionov in velikih naslovnic, a z zgodbo, ki jo je en sam udarec iz kota zapisal v zgodovino SP.