V četrtek se je Manchester United razšel z Michaelom Carrickom, potem ko je ekipa na desetih prvenstvenih tekmah zbrala le sedem točk in zdrsnila v območje izpada. Sky Sports poroča, da je angleški klub s Pochettinom že dosegel načelni dogovor. To sicer ne bo nujno preprosto, saj je Argentinec septembra 2024 prevzel ameriško reprezentanco, s katero je pred kratkim podaljšal pogodbo do svetovnega prvenstva 2030. Poleg tega Američane 14. in 17. novembra čakata četrtfinalni tekmi lige narodov Concacaf proti Haitiju.
»Vsakič ko podpišemo pogodbo, razmišljamo o tem, da bi jo izpolnili do zadnjega dne. Če ne verjamemo v proces in pot, zakaj bi sploh podpisali štiriletno pogodbo?« je dejal ob podaljšanju sodelovanja. Po poročanju medijev naj bi izstopna klavzula znašala približno sedem milijonov funtov, Manchester United pa bi moral poravnati še stroške prevzema njegovega strokovnega štaba.
Zanimanje Manchester Uniteda za Pochettina traja že desetletje. Med vodenjem Tottenhama se je na kosilu srečal z Alexom Fergusonom, letos pa je za FourFourTwo dejal: »United je vedno kazal zanimanje zame, toda idealna priložnost, da bi ga prevzel, se nikoli ni zares ponudila.« Leta 2022 je bil po odhodu Oleja Gunnarja Solskjaerja eden glavnih kandidatov, vendar je še imel pogodbo s Paris Saint-Germainom, vodstvo kluba pa je izbralo Erika ten Haga.
»Pogrešam premier ligo. Želim si osvojiti angleško prvenstvo in ligo prvakov. Rad bi bil del projekta, ki ima ambicije osvojiti obe lovoriki,« je 54-letni argentinski trener pojasnil svojo željo po vrnitvi v klubski nogomet. Manchester United bi mu ponudil priložnost za uresničitev obeh ciljev in zahtevno nalogo vrnitve med najboljše v Angliji in Evropi.
Branilec, ki je postal učenec Bielse
Mauricio Roberto Pochettino Trossero se je rodil 2. marca 1972 v argentinskem kraju Murphy. Nogometno pot je začel pri Newell's Old Boys iz Rosaria, kjer je kot najstnik debitiral v članskem moštvu. Z njim je osvojil naslov argentinskega prvaka v sezoni 1990/91, clausuro 1992 in zaigral v finalu pokala libertadores. Uveljavil se je kot čvrst osrednji branilec z vzdevkom Šerif, ki ga je dobil tudi po dedku, nekdanjem šerifu v Murphyju. Leta 1994 se je preselil v Evropo in okrepil Espanyol, s katerim je osvojil dva španska pokala. Igral je še za Paris Saint-Germain in Bordeaux, za Argentino je zbral 20 nastopov ter nastopil na SP 2002. Kariero je končal leta 2006.
Trenersko pot je januarja 2009 začel pri Espanyolu, ki ga je s predzadnjega mesta v prvi sezoni popeljal na deseto. Močno je nanj vplival Marcelo Bielsa, ki ga je vodil pri Newell's Old Boys. Že kot igralcu mu je zaupal spremljanje nasprotnikov in taktične analize, Pochettino pa ga je imenoval za nogometnega očeta. Od njega je prevzel poudarek na intenzivnosti, disciplini in taktični pripravljenosti.
Pravi preboj je dosegel v Angliji. Southampton je prvo polno sezono pod njegovim vodstvom končal osmi. Leta 2014 je prevzel Tottenham, s katerim je prvenstvo končal dvakrat na tretjem in enkrat na drugem mestu. Leta 2019 ga je popeljal do finala lige prvakov, v katerem je izgubil proti Liverpoolu z 0:2. Januarja 2021 je prevzel Paris Saint-Germain in z njim osvojil francoski pokal ter naslov državnega prvaka, ne pa tudi lige prvakov. Leta 2023 je prevzel Chelsea, s katerim je v edini sezoni končal na šestem mestu in igral v finalu ligaškega pokala. Po sezoni sta se sporazumno razšla. Septembra 2024 je postal selektor ZDA, ki jih je vodil tudi na domačem svetovnem prvenstvu leta 2026. Američani so se poslovili v osmini finala, potem ko jih je Belgija premagala s 4:1.
Visok pritisk in razvoj mladih igralcev
Pochettinov nogomet temelji na intenzivnosti, visokem pritisku in hitrem prehodu v napad. Njegove ekipe morajo biti telesno dobro pripravljene, agresivne pri igri brez žoge in taktično disciplinirane. Bielsova načela je razvil v lasten pristop, ki združuje kolektivno organizacijo in pogum pri napadanju nasprotnika.
Pomemben del njegove trenerske filozofije je tudi delo z mladimi igralci. Pri Tottenhamu je veliko prispeval k uveljavitvi Harryja Kana, Deleja Allija, Erica Dierja in Harryja Winksa, ki so pozneje postali angleški reprezentanti, pod njegovim vodstvom pa je v enega najboljših napadalcev na svetu zrasel tudi Heung Min Son. Pri Paris Saint-Germainu je sodeloval še s Kylianom Mbappejem, Neymarjem in Lionelom Messijem. »Mladi igralec potrebuje zaupanje. Začutiti mora, da verjameš vanj, sicer vse skupaj nima smisla,« je leta 2015 pojasnil za Guardian.
Takšna filozofija bi lahko ustrezala tudi Benjaminu Šešku. Pochettino je Kana razvijal v napadalca, ki ni bil zgolj strelec, temveč je sodeloval pri gradnji napadov in odpiral prostor soigralcem. Šeškova hitrost, telesne sposobnosti in občutek za prostor bi lahko prišli do izraza tudi v njegovem sistemu, najprej pa bi si moral izboriti trenerjevo zaupanje.
Na Old Traffordu bi moral Pochettino izboljšati rezultate, Manchester Unitedu vrniti prepoznavno nogometno identiteto in ga približati vrhu angleškega prvenstva. Če bo dogovor sklenjen pravočasno, bi lahko debitiral 22. novembra, ko rdeče vrage čaka gostovanje pri Liverpoolu na Anfieldu.