Slovenska nogometna reprezentanca začenja novo poglavje pod vodstvom selektorja Boštjana Cesarja, ki ekipo dobro pozna, saj je bil v njej nekaj časa pomočnik selektorja Matjaža Keka. Po uvodnih dveh tekmah je očitno, da ga čaka še veliko dela pri uresničevanju njegovih zamisli. Nova priložnost bosta prijateljski tekmi s Ciprom 4. junija v Ljubljani in s Hrvaško 7. junija v Varaždinu.
Igor Vekić (180 minut) – 7,5: Najboljši slovenski igralec na obeh tekmah. Povsem je izkoristil priložnost in upravičil zaupanje selektorja. V Budimpešti je preprečil višji poraz, v Podgorici je z obrambami, ko je preprečil vsaj tri čiste gole, spravljal v obup črnogorske napadalce, ko so lovili izenačenje. Pogumno je stopil v čevlje Jana Oblaka in številne obrambe so bile za v učbenike, v slogu poškodovanega kapetana reprezentance. V golu izžareva mirnost in daje soigralcem varnost. Razvoj njegove kariere je bil pod radarjem slovenske javnosti. Iz Brava je šel na Portugalsko, se vrnil v Šiško in se dokončno uveljavil na Danskem, kjer od leta 2023 brani za Vejle.
Ratnik je dolgoročni potencial za reprezentanco
Marcel Ratnik (180 minut) – 6,5: Novi obraz v obrambi, ki mu Cesar popolnoma zaupa, saj je odigral obe tekmi v celoti. Ni dajal vtisa, da je debitant, saj je deloval rutinirano, zanesljivo in odločno. Dolgoročen potencial za reprezentanco, saj lahko igra na več mestih in ne razbija le igre nasprotnika, ampak premore tudi kreativnost. Ker rad igra z žogo, je dodana vrednost, ko se iz obrambe vključuje v zvezno vrsto. Vprašanje, kako bo vojno dogajanje na Bližnjem vzhodu vplivalo na njegovo pripravljenost, saj je v Združenih arabskih emiratih član velikana Al Aina.
Jaka Bijol (180 minut) – 6: Ko ni Oblaka, je kapetan, ne izogiba se medijev, na igrišču prevzema odgovornost. Tokrat je nihal, saj je naredil več napak, kot smo jih vajeni pri njem, a je imel tudi nekaj posredovanj, ko je preprečil zadetek.
Danijel Šturm (169 minut) – 7: Posebna zgodba. Pri 27 letih je postal standarden reprezentant. Pri 22 letih je pogorel v Mariboru. V manj kot letu dnu se je z roba druge slovenske lige z Domžalami prek evropskega Celja in prestopa na Češko prebil do reprezentance. Vzorčni primer nogometaša, ki je pod trenerjem Albertom Riero iz povprečnega prvoligaškega igralca postal kader za reprezentanco. Razveljavljeni gol v Budimpešti, asistenca in zadetek v Podgorici. Najboljši krilni napadalec reprezentance, ki je kipel od energije, izkoriščal svojo hitrost, napadal globino, prodiral, preigraval in streljal.
Timi Max Elšnik (167 minut) – 5,5: Dolžnik. Eden tistih, ki na račun splošne in nogometne inteligence najbolj dojemajo taktične zahteve Cesarja, a je naredil neverjetno veliko napak pri podajah, saj niso imele oči. V Podgorici je dovolil, da je bil ponižujoče preigran, ko mu je Janković žogo porinil med nogama, in končalo se je z golom Črne gore za vodstvo z 2:1. Navijači nestrpno čakajo na Elšnika z evropskega prvenstva 2024.
Vanja Drkušič (152 minut) – 5,5: Igral je na izkušnje, sposoben je boljših predstav. Proti Madžarski je imel težave s peto, proti Črni gori je naredil prekršek, ki je bil na robu enajstmetrovke, a na tekmi ni bilo VAR. Dve tekmi, na katerih ni bil na ti z žogo.
Vipotniku iz Anglije čestital tudi Šeško
Žan Vipotnik (137 minut) – 7: V odsotnosti poškodovanega Šeška gonilna sila napada. V Budimpešti je bil žrtev sistema, saj ni bil osrednji napadalec kot v klubu, ampak je igral desno od Šporarja. Ko je proti Črni gori zaigral na mestu, na katerem igra že od desetega leta, je z dvema goloma dokazal, zakaj je najboljši strelec druge angleške lige. Goli v reprezentanci mu pomenijo več kot v klubu. Dokaz, da ga morajo soigralci le hraniti z žogami in bo zabijal. Prvi gol je bil prava mojstrovina, saj bi večina napadalcev streljala, on pa je žogo ustavil in preigral vratarja. Pri drugem je pokazal, kako dober nos ima za gol, saj je bil na pravem mestu. Dober tudi v obrambi ob prekinitvah. Očitno so mu koristili pogovori s Šeškom ter njegova SMS-sporočila in na koncu mu je zvezdnik Manchestra Uniteda poslal tudi čestitko.
Žan Karničnik (108 minut) – 6: Pri Keku zacementiran v prvi enajsterici, proti Madžarski je bil presenetljivo na klopi, proti Črni gori pa znova prvokategornik na desnem boku z nalogo, da se vključuje v zvezno vrsto. Potrdil, da je igralec, na katerega se selektor vedno lahko zanese.
Adam Gnezda Čerin (107 minut) – 6: Glede na to, da je v svojem klubu Panathinaikos v Grčiji več na klopi kot na igrišču, je bila predstava proti Madžarski dobra, proti Črni gori pa je vstopil kot rezervist, ko je bilo treba ob branjenju vodstva s 3:2 umiriti igro in stopiti na žogo. Ima veliko energije, pokazal je pogum, ko se je zapletel v besedni prepir z Madžari. Naveza z Elšnikom deluje dobro le takrat, ko stojita blizu drug drugega, če pa je razdalja prevelika, je ekipa v težavah.
Andraž Šporar (105 minut) – 6: Proti Madžarski ob razveljavljenem golu za pol nogometnega čevlja v nedovoljenem položaju in zapravljena velika priložnost zaradi slabega sprejema žoge. Veliko se je trudil, tekel in se ponujal v igri. Tekma s Črno goro je razkrila, da je Vipotnik boljši vodja napada.
Veliko priložnosti za debitanta Urbančiča
Jošt Urbančič (96 minut) – 6: Na obeh tekmah je kot debitant dobil veliko priložnosti. V madžarski prestolnici ni skrival ponosa, da je kot član ljubljanske Olimpije pri 24 letih debitiral v reprezentanci. Proti Črni gori je v začetni enajsterici najprej delal napake, saj je bilo na njegovem boku veliko prepiha, nato pa bil vsako minuto boljši in tudi asistent za zmagoviti gol. Zaostril je konkurenco na levem boku.
Tamar Svetlin (96 minut) – 6: Proti Črni gori nepričakovano v začetni enajsterici. Igralec z veliko znanja, ki je nihal od napačnih do popolnih podaj. Ena je bila tudi asistenca za gol.
Erik Janža (84 minut) – 6: Standardno zanesljiv. Igral le na prvi tekmi z Madžarsko. V novem sistemu igre mora veliko več teči v obe smeri.
Tomi Horvat (73 minut) – 6: Igralec s potezo več, a na njegov popolni izbruh v reprezentanci še čakamo.
Petar Stojanović (62 minut) – 5: Igral le proti Madžarski. Selektor želi oživiti njegovo kariero, a iz letala se je videlo, da je na Poljskem v klubu Legia iz Varšave že tri mesece brez tekem. Igralec, ki je v preteklosti vso ekipo polnil z energijo, je imel veliko izgubljenih žog, pogrešali smo njegovo ambicioznost v napadu.
David Zec (33 minut) – 5,5: Na obeh tekmah zamenjal Drkušića in bil slabši od člana ruskega Zenita. Težava je v tem, da je moral kot desničar igrati na levi strani obrambe.
Benjamin Verbič (28 minut) – 5: Igralec navdiha, ki pa tega ni pokazal proti Madžarski. Njegova kariera je v zatonu.
Tjaš Begič (23 minut): Debitiral za reprezentanco, a je igral premalo za oceno.
Aljoša Matko (9 minut): Premalo je igral, da bi dobil oceno. Glede na to, da je napadalec in gole zabija na Madžarskem, smo pričakovali, da bo vsaj na prvi tekmi dobil več kot le štiri minute.
Cesar ni čarovnik
Selektor Boštjan Cesar – 6: Novi selektor je prinesel nov veter, a igra reprezentance navijačev še ni prepričala. Odločil se je za sistem 3-4-2-1, kar kaže na italijansko šolo, kjer je preživel velik del kariere. Ker je takšna postavitev zelo zahtevna za izvedbo, je potrebnega veliko časa za uigravanje, imel pa je le pet treningov. Načrt je dober, izvedba pa šepa. Zvezna vrsta ima težavo, da žogo težko spravi do napadalcev, medtem ko je igralec z največ tehničnega znanja in potezo več (Sešlar) obe tekmi presedel na klopi. Pokazal je, kaj želi dodati prejšnji Sloveniji: igro po tleh in večjo posest žoge. Na Madžarskem soliden prvi in slab drugi polčas. V Črni gori zelo slab prvi in dober drugi polčas. Izid v Podgorici je bil boljši od igre, saj je bilo glede na (ne)kakovost tekmeca veliko preveč napak v obrambi in priložnosti za gostitelje. Zmaga prinaša mir pred naslednjo akcijo junija. Ni čarovnik, je pa zelo motiviran in željan dokazovanja. Razmišlja tudi o sistemu igre 4-4-2 in 4-2-3-1.