Štiriintrideseto državno prvenstvo v nogometu se je končalo s pričakovanim razpletom, saj so na prvih štirih mestih člani velike četverice, le vrstni red je drugačen, kot so bile napovedi pred začetkom tekmovanja. Olimpija je zasluženo osvojila naslov, Celje je dvignilo pokalno lovoriko, najboljši strelec je napadalec Olimpije Raul Florucz s 15 zadetki, asistent pa vezist Celja Svit Sešlar z desetimi podajani.
Olimpija – ocena 9: Pred začetkom prvenstva je bila na stavnicah glede na proračun in igralski kader šele na tretjem mestu za branilcem naslova Celjem in Mariborom, zato je presegla pričakovanja. V slovenski ligi je bila suvereno prva, v konferenčni ligi je navdušila v ligaškem delu. Minusa sta izpada v Evropi proti Borcu in v polfinalu slovenskega pokala proti kasnejšemu zmagovalcu Celju. Med vsemi prvoligaši so Ljubljančani pokazali največ stabilnosti in uspešno prebrodili krizo spomladi, v katero so zapadli zaradi padca forme in poškodb. Trener Victor Sanchez, ki nima vsaj štirikrat nižjo plačo kot Riera v Celju, je v ekipo vnesel zmagovalno miselnost, ki mu jo je kot igralcu privzgojil madridski Real. Športni direktor Goran Boromisa ima pravi nos za poceni okrepitve. Podpora uprave na čelu s predsednikom Adamom Deluisom je bila po kaotični lanski sezoni končno takšna, kot jo mora imeti šampionska ekipa. Nov izziv bo najti zamenjave za odhajajoče zvezdnike Vidovška, Ratnika, Florucza...
Maribor – 6: Čeprav je Maribor podprvak, je sezona neuspešna, saj je klub že tretjo sezono zapored končal brez lovorike. Novi turški lastniki so plačali davek brezglavemu razmetavanju denarja, rešitvam čez noč, preslabemu poznavanju slovenskega nogometa in predvsem mariborskega DNK. V klub so pripeljali kopico tujcev, ki so imeli za slovenske razmere vrhunske plače, a niso bili ekipa, saj je Ljudski vrt za njih le vmesna postaja na poti v večje klube. Dosežki kluba so sloneli na veteranih Iličiću in Soudaniju, menjava na trenerski klopi ni prinesla napredka, saj se Cesar šele uči obrti. Ko je Šimudža moral oditi, je bil zaostanek za vodilno Olimpijo ena točko, na koncu je sedem točk. Če je Olimpija naslov osvojila na malih tekmah, ga je Maribor na njih izgubil, saj je bil motiviran le za derbije. Preveč je bil odvisen od posoj igralcev in na izhodnih vratih je kar 11 nogometašev.
Stojanović brez poraza na desetih prvoligaških tekmah
Koper – 7: Po dveh letih se je znova uvrstil v Evropo in prehitel Celje. Z mednarodno pisano zasedbo je temelje postavil trener Oliver Bogatinov, vse skupaj pa nadgradil Slaviša Stojanović, ki je na vseh desetih ligaških tekmah ostal neporažen (7 zmag in 3 remiji). S 55-letnim Ljubljančanom je ekipa dobila mirnost, disciplino in zagon. Minus je nemoč na finalu slovenskega pokala s Celjem. Zaščitni znak Kopra je, da ob vsakem prestopnem roku zelo spremeni igralsko zasedbo, a imata oče Ante in sin Ivica Guberac srečno roko pri izbiri igralcev, saj nato z njihovo prodajo klub zasluži. Želja za naslednjo sezono je Josip Iličić.
Celje – 8: Ubranitev naslova prvaka je zapravilo na začetku sezone, ko je trenerja Damirja Krznarja zamenjalo z Albertom Riero. Temperamentni Španec se je klubu obrestoval šele kasneje z uvrstitvijo v četrtfinale evropske konferenčne lige in osvojitvijo pokala, kar pa je bila le tolažilna nagrada. Klub, ki ima z naskokom najvišji proračun v ligi, najbolje plačane igralce in najkakovostnejši kader, je na račun inovacij Riera igral najlepši nogomet v državi. Majorčan je namreč pravo nasprotje slovenske pragmatičnosti. Odigral je 62 tekem v sezoni, od tega 20 v Evropi, kar je nov slovenski rekord. Težava Celja je bila, da rezervisti niso uspeli nadomestiti utrujenih prvokategornikov v slovenskem prvenstvu. Celjski način dela je, da skuša z neomejenimi financami povoziti konkurenco, zato na klopi sedijo igralci, ki bi bili drugje prvokategorniki.
Bravo – 7: Čeprav se mu v primerjavi z lansko sezono ni uspelo uvrstiti v Evropo, je napredoval, saj je s 55 točkami postavil nov klubski rekord. Trener Aleš Arnol je oblikoval kompaktno ekipo, naredil napredek v igri, a je v spomladanskem delu plačal davek prekratki klopi. Šiškarji so imeli težave, ko so bili v vlogi favorita in so morali narekovati ritem igre.
Primorje – 7: Novinec med prvoligaši je s šestim mestom presegel pričakovanja. Po slabem uvodu v sezono so bili prvi kandidat za hitro vrnitev v drugo ligo, a je trener Milan Anđelković ohranil mirno kri. Čeprav je prihajalo do zamud pri izplačilih, je Anđelković znal motivirati igralce, da so zagnano trenirali, igrali ekipno in pogumno ter s taktično zrelostjo povzročali težave favoritom. Ekipa nima pravega zvezdnika, spomladi se je s 7 goli na 14 tekmah izkazal Haris Kadrić.
Mura – 5: Največje razočaranje, saj je za klubom še ena klavrna sezona, čeprav ima v Dariu Vizingerju s 14 goli drugega strelca lige. Klub so vodili kar štirje trenerji, Žlogar, Drobne, Kek mlajši in Kurtušić. Potem ko je Žlogar odstopil sam, ker ni dovolil, da bi mu lastnik kluba iz pisarne narekoval, kdo mora igrati, je bilo z vsakim novim strokovnjakom še slabše. Dolgo časa je bila vzor, kako klub niza uspehe z domačimi fanti iz lokalnega okolja, zdaj je vzorčni primer za kaos. Pravi polom je bilo sodelovanje in hiter razhod z ameriškim vlagateljem Juncajem, ki je pustil razdejanje, zato klub panično išče novega vlagatelja. Novi športni direktor Knut Schulz iz Nemčije in trener iz Srbije Kurtušić, ki je nazadnje delal v Kirgiziji, naj bi prinesla svetlo prihodnost.
Radomlje so glavne v občini Domžale
Radomlje – 6: Ker so brez težav obstali v ligi, je sezona uspešna. Za nameček je klub glavni v občini Domžale, saj je na vseh štirih derbijih premagal velikega tekmeca, ki domuje ob Kamniški Bistrici. Moštvo trenerja Darijana Slavica je imelo skozi sezono nekaj nizov uspehov in neuspehov. V ekipi imajo nekaj igralcev, ki so zanimivi večjim klubom, zato bodo nekaj zaslužili z odškodnino.
Domžale – 5: Veliko razočaranje. Prvoligaški status bodo reševali v dodatnih kvalifikacijah proti ambicioznemu drugoligašu Triglavu. Nekdanji državni prvak, ker tedaj v Ljubljani bilo prvoligaške Olimpije, in nato stabilen prvoligaš se ukvarja z velikimi denarnimi težavami. Hvalijo se s tem, da igrajo z domačimi igralci, a v to so bili prisiljeni, saj jim je zaradi dolgov večina tujcev pozimi ušla. Ekipo so vodili trije trenerji (Merdanović, Dončić, Žlogar), ki so ujetniki zgrešen klubske politike očeta Staneta in sina Mateja Oražma.
Nafta – 5: Začelo se je v lanskem prestopnem roku, ko je vodstvo kluba odpustilo odpustilo vse igralce, ki so priigrali napredovanje v prvo ligo. Tujska legija nima nobene pripadnosti klubi. Gleda na to, da Lendavčane napaja državni kapital z Madžarske in imajo z lastnim centrom za trening najboljše razmere za vadbo med vsemi prvoligaši, je izpad polom. Navijaška skupina je že nekaj časa iz kluba podila trenerja Jozsefa Bozsika, a jih vodstvo kluba uslišalo.
