Začniva z najbolj aktualnimi dogodki. Čestitke za naslov prvaka, najboljšega strelca lige, najboljšega igralca sezone po izboru Dnevnika in poroko.
Hvala za čestitke. To je bila sezona uspehov, tako ekipnih kot posamičnih. Vesel in ponosen sem na sezono. Tudi na poroki je bilo vse tako, kot sva s partnerico, s katero imava hčerko, načrtovala in bila na koncu zelo srečna. Uživam v družinskem življenju.
S Celjem ste suvereno postali državni prvak, za vas pa je bila sezona še posebej zahtevna zaradi poškodbe stopalnice. V ligi ste odigrali 26 tekem, na katerih ste dosegli kar 18 golov, torej ste se med strelce vpisali vsakih 107 minut, in prispevali 6 podaj. Kako ste doživljali obdobje, ko ste bili na bolniški, saj ste se poškodovali, ko ste bili v silovitem naletu?
Končno sem bil v formi, dobro igral, dosegal gole, prejel vabilo v reprezentanco. Prav v trenutku, ko je bila moja kariera v vzponu, je prišlo do poškodbe. Po glavi so mi šle tudi slabe misli, a sem zadržal osredotočenost, da nadaljujem tam, kjer sem končal. Vrnitev v ritem treningov je na začetku potekala po načrtih, nato pa je prišlo obdobje, ko bolečina nikakor ni hotela popustiti. Moral sem iti čez bolečino, vmes sem pomislil, da bi se malo ustavil, a so mi zdravniki in fizioterapevti zagotovili, da se je vse zaraslo, tako ko se mora in ni nobene nevarnosti. Zaupal sem jim, šel čez bolečino in zaenkrat nimam več težav.
Celje je bilo vso sezono suvereno in imelo prednost pred zasledovalci. Kako ste doživljali sezono, v kateri sta vas vodila trenerja Albert Riera in Damir Krznar?
Pri Rieri smo že v na evropskih tekmah pokazali, da smo na pravi poti, kar je bil znak, da bo prvenstvo v znamenju nas. Potrdili smo, da smo zelo kakovostna ekipa, vsi smo verjeli, da bomo prvaki, tudi takrat, ko je prišlo do manjše krize. Odločilno je bilo, da smo bili osredotočeni le nase in se nismo obremenjevali z drugimi ekipami.
Čeprav ste najboljši strelec lige, vas ni bilo na širšem seznamu potnikov za evropsko prvenstvo. Ste razočarani?
Vsak želi biti del ekipe, saj evropsko prvenstvo ni vsak dan. Jaz sem svoje naredil na igrišču, verjetno ni bilo dovolj, a se bom še naprej trudil, da postanem del reprezentance.
Pri 13 letih ste iz Črnomlja prestopili v novomeško Krko, pri 15 ste v prišli v akademijo Maribora. Kako težko se je bilo fantu iz Bele krajine prebiti na veliko slovensko sceno?
Od malih nog sem vseskozi želel postati nogometaš. Ljubezen do nogometa me je gnala in ko sem prerasel Črnomelj, sem naredil korak naprej s prestopom v Krko. Prvo leto je bilo zelo naporno, saj so me starši, stari starši in sorodniki vozili na treninge v Novo mesto, zraven pa sem hodil v osnovno šolo. Drugo leto je bilo malo lažje, saj se je skupaj vozilo nekaj fantov. Trud je bil poplačan s prestopom v Maribor. Ker sem od doma odšel pri 15 letih, sem moral hitro postati samostojen, kar mi je zelo pomagalo za nadaljevaje kariere.
Ste že v mladinskih vrstah izoblikovali za vas značilen slog igre, da sklonite glavo in želite po čim krajši poti priti čim hitreje do gola.
Da. Včasih sem tudi šalimo na ta račun. Kot napadalec imam veliko željo po doseganju golov. Upam, da bom tudi najprej tako učinkovit pri doseganju zadetkov.
Ko ste končali mladinski staž, vas je Maribor poslal na kaljenje v ljubljanski Bravo, kjer ste navdušili z učinkovitostjo, saj ste sezono sklenili s 16 goli. Kako ste doživljali preskok med člane?
Bilo je več možnosti za posojo. Svojemu agentu sem dejal, da sem prepričan, da lahko igram v prvi ligi. Že v prvi sezoni sem dokazal, da je možen preskok iz mladinske v člansko ligo. Pomembno je bilo, da sem prišel v Bravo, ki dobro dela z mladimi igralci. Vesel sem vsakega uspeha Brava, saj je bil odskočna deska v moji karieri.
Vrnitev v Maribor je bila uspešna, saj ste po izboru navijačev prejeli priznanje za najboljšega igralca kluba – vijolični bojevnik.
O Mariboru imam le najboljše besede, čeprav na koncu odnosi niso bili takšni, kot smo si jih vsi želeli. Vse življenje bom hvaležen, da sem bil del tega kluba. Priznanje vijolični bojevnik je eno najljubših v moji karieri. Slika, ko prejemam priznanje, je sredi stanovanja mojih staršev in vsak, ki pride na obisk, jo vidi. Zelo sem ponosen na to priznanje, medtem ko je pri navijačih izgubilo nekaj vrednosti, ko sem prestopil v Olimpijo.
Nato je prišlo za vas zahtevno obdobje tudi na osebnem področju, saj ste bili udeleženi v prometni nesreči.
Potreboval sem kar nekaj časa, da sem vse skupaj predelal. Poiskal sem si tudi strokovno pomoč in zdaj je stvar za menoj.
Kaj je bilo narobe, da vam ni uspelo v Hammarbyju na Švedskem, kamor ste odšli poleti 2021?
Takoj po prihodu sem igral in tudi dosegel gol. Nisem se uspel prilagoditi na umetno travo, saj je to drug šport, ko jo zalijejo, drugačen slog in sistem nogometa. Nato so zamenjali trenerja, pri novem nisem bil v načrtih in čez noč sem moral poiskati klub. Na Švedskem je bilo vse razen igrišča super. Navijači so izjemni in poskrbijo za peklensko vzdušje. Hammarby je klub, ki ima resnično prednost domačega igrišča.
Po pol leta na Švedskem ste prišli v Olimpijo kot posojeni igralec, a v Ljubljani ste na 15 tekmah dosegli le en gol.
Težava je bila moja glava. Olimpija ni najboljše okolje za igralca, ki potrebuje mir, sam pa sem najbolj potreboval prav to. Žal mi ni steklo v pravo smer, a tudi iz tega sem se nekaj naučil.
Igrali sta za največja slovenska kluba Maribor in Olimpijo. Kakšna je razlika med njima?
V Mariboru so mi zamerili igranje za Olimpijo. V Mariboru sem bil zelo dolgo časa in klub zelo spoštujem, ne glede na to, da sem prestopil v Olimpijo. Pri odločitvi za Olimpijo je tudi Maribor imel možnost, da me vzame nazaj. Če bi me resnično spoštovali, bi bil v Mariboru vedno prostor, da se vrne vijolični bojevnik. Ker se vodstvo Maribora ni odločilo za vrnitev, je bila Olimpija edini klub, ki se me je lahko privoščil. Maribor bo vedno v mojem srcu, ljudje, ki so bili tedaj na položajih za odločanje, so pokazali pravi obraz.
Pred dvema letoma preselili v Celje. S katerimi argumenti vas je prepričal menedžer Amir Ružnić, saj ste želeli ostati v tujini?
Priznam, da sva imela manjši spor, saj nisva bila na isti valovni dolžini, a sva našla skupni jezik. V Celju sem dobil natančno to, kar sem potreboval – zaupanje. Že prva sezona je bila uspešna z drugim mestom in mojo dobro osebno statistiko, o drugi pa sploh ni treba izgubljati besed. Naredili smo vse, za kar smo bili pripeljani v klub. Hvaležen sem klubu in vodstvu, ki mi je omogočilo, da znova pokažem dobre predstave.
Proti kateremu branilcu v slovenski ligi je najtežje igrati ?
Najtežje je na treningih Celja, ko grdo vsi na polno in je večja napetost kot na tekmi. Najtežje je proti soigralcem Zecu, Vukliševiću in Nemaniču, ko pade tudi kakšen udarec. Bitke z njimi na treningu so težje kot z igralci nasprotnega moštva na tekmi.
Igralec, s katerim ste se najbolje ujeli v napadu.
S kapetanom Denisom Popovićem sva zelo dobro sodelovala že ob koncu moje prve sezone v Celju, enako je bilo v letošnji. Nato je imel Popović nekaj težav s poškodbo. Ker dobro ve, katere so moje prednosti, sva se dobro ujela. Z njegovo vizijo v igri je vse veliko lažje.
Ali ste imeli vzornika?
Ne. V vsakem klubu je bil igralec, ki mi je bil všeč, a njihovih posterjev nisem lepil po stenah. Nisem takšen tip.
Ambicije za nadaljevanje kariere.
Ni najbolj pomemben denar, ampak si želim prestopiti v klub, v katerem bi vse skupaj nadgradil, a ta korak ne sme biti prevelik. Želim si klub iz lige srednje evropske kakovosti, ki se stalno bori za prvaka in igra v skupinskem delu ene izmed evropskih lig, saj si na očeh javnosti in oglednikov večjih klubov. Če bodo pogoji dobri zame in klub, se bomo pogovarjali, sicer se bom s Celjem boril za Evropo, saj mi tukaj nič ne manjka. Gradijo vrhunsko ekipo, tudi finančni vložki vodstva kluba so veliki in so primerljivi z vlaganji v tujini. Vsi moramo biti hvaležni, da je tudi v Sloveniji klub s tako velikim vložki v nogomet. Najbolj pomembno je, da ostanem zdrav. x
