Raje bi videl, da bi me ljudje prepoznali po vsem, kar sem dosegel v nogometu. Šest let sem igral za Olimpijo, bil pri Rijeki, večinoma pa sem bil vezan na Koper. Imel sem druge priložnosti, ki pa jih nisem izkoristil, za kar mi je žal. Trikrat so me klicali iz Hajduka, a v Split nisem odšel, ker sem imel preveč rad Koper.
Kako ste igralci doživljali začetek slovenske samostojnosti v reprezentančnem nogometu?Sam se niti nisem dobro zavedal, da se podajamo v nekaj velikega, da predstavljamo svojo državo in tekmujemo na mednarodni ravni. Že prej sem bil član mlajših jugoslovanskih reprezentanc v generaciji s Prosinečkim, Bobanom, Drulovićem, Jarnijem… Čutil sem veliko pripadnost Sloveniji, do pravega naboja pa je prišlo z zlato generacijo.
Kot trener ste veliko bolj temperamentni kot na igrišču v času igralske kariere.Kot trener sem glasen, ker želim igralcem, predvsem mladim, dati energijo. Težko spremenim svoj značaj, da bi bil denimo tako miren, kot je selektor Norveške Lars Lagerbäck, ki je na tekmi v Stožicah k igrišču stopil le dvakrat. Pri mlajših kategorijah moraš biti temperamenten, ker ni tempa in energije. Brez tega ne moreš igrati nogometa in to prenašam na igralce.
Kakšen je vaša trenerska vizija?Vsak trener se mora prilagoditi situaciji, torej sposobnostim ekipe. Zame je idealen slog igre ta, ki sta ga z revolucionarnim pristopom uveljavila Guardiola z Barcelono in Klopp v Liverpoolu. Všeč mi je agresivna igra z napadanjem na gol nasprotnika, da gledalci uživajo.
Koliko takšnega načina igre lahko prenesete na mlajše reprezentance, v katerih ste selektor šest let?Nogometna zveza ima za vse selekcije od 15 do 19 let postavljen enak model igre, za kar je zaslužen direktor Milan Miklavič. Za vse selekcije veljajo enaki principi.
Pravite, da pada kakovost slovenskega nogometa v mladinskih kategorijah.To je eden ključnih problemov slovenskega nogometa. Ker reprezentančne akcije trajajo štiri dni, ne moremo razvijati igralcev. To je povsem v domeni klubov. Ne bom trdil, da v klubih ne delajo dobro, vendar so naši igralci trdi, tehnično niso dobro podkovani, z leti upadata voljni moment in želja po nogometu. To me skrbi. Domžale in Maribor se trudijo. Dobro dela Krško. Olimpija bi bila lahko na višji ravni, Koper je celo izpadel iz prve slovenske mladinske in kadetske lige. To so centri, iz katerih je bilo največ reprezentantov. Obala ni v velikih težavah le pri največjih klubih, ampak tudi v manjših. Piran je vedno dajal štiri igralce, ki so igrali v prvi enajsterici Kopra. Otroci imajo željo, da pridejo do članske ekipe. Ker so v Kopru v večini tuji igralci, mladi nogometaši v tem klubu ne vidijo prihodnosti, zato je 19 mladih fantov odšlo v druge klube.
Kaj vas najbolj moti pri mladih igralcih?Imajo talent, dojemljivi so za novosti, vendar ne živijo za nogomet. Najbolj me moti, da nimajo strasti za nogomet. V klubih je premajhna konkurenca. Tisti, ki so kakovostni, čutijo, da so nezamenljivi. Imajo zagotovljeno mesto in nimajo želje po napredku. Na mednarodni ravni to ne pomeni nič, zato so le povprečni. Ni več otrok, ki bi se igrali na ulici, travniku, dvorišču, ampak pridejo le, če je trening organiziran s trenerjem. Idealno bi bilo, da bi se ukvarjali z več športi in tako izboljšali motoriko. Ko je bilo svetovno prvenstvo v košarki, smo otroci igrali košarko. Ko je bil turnir v Wimbledonu, smo igrali tenis in tako pridobili še druge spretnosti.
Kakšni obeti so v mlajših rodovih?Letnik 2002 ima velike težave, saj igralci niso dovolj tehnično podkovani. Pri igri delamo zelo slabo, obenem pa se preveč gleda na rezultat. Obstaja tudi pritisk staršev, ki gledajo tekme s tribune. Ko gre njihov sin čez sredino igrišča, že skočijo s sedežev in spremljajo, ali bo dosegel gol. To mi ni všeč.
Kako sodelujete s klubi?Nogometna zveza je na zimske priprave mlajših selekcij v Kopru povabila trenerje vseh prvoligaških mladinskih klubov v državi in jim plačala stroške bivanja za tri dni. Namen je bil, da bi trenerji spoznali način dela znotraj reprezentance, na tribuni je bil na voljo za pogovore tudi direktor reprezentanc Milan Miklavič, a so prišli samo štirje trenerji. Poskušamo na različne načine, ne moremo pa klubom diktirati, kako naj delujejo.
Kako ste doživeli leto dni v strokovnem štabu članske reprezentance?Ob prihodu je bilo zame zelo težko. Na začetku ni bilo preprosto delati z zvezdniki. Spoznal sem, da so veliki profesionalci in imajo veliko željo. Težav z rezultati nima le Slovenija. Nemčija je v ligi narodov osvojila le eno točko in izpadla v ligo B, Italija je bila brez zmage leto dni. Naša igra, predvsem v napadu, je daleč od tistega, kar si želimo.
Zakaj Slovenija ne more razviti prepoznavne igre?Vse je povezano s samozavestjo in tehničnim znanjem. Ko fantom igra steče, so vsi sproščeni in dobri. Ko ne gre po načrtih, so v krču. Če ni sodelovanja med igralci, tudi ni igre. Ne moreš zdržati vse tekme s tem, da se le braniš.
Kaj lahko trenerji naredite, da bodo igralci na tekmi tako sproščeni kot na treningu?Očitno je pomanjkanje izkušenj. Z Oblakom, Kamplom, Jokićem, Kurtićem, Matavžem, Birso… bi bilo drugače. Cesar je bil vodja reprezentance.
Torej je napaka, da Cesarja ni več zraven?Bil je motivator. Pet minut, ko je bil v slačilnici, sem čutil kapetana in njegovo energijo. Nogometna zveza bi morala razmišljati o tem, da ga priključi. Izkušeni igralci se morajo vključiti v delo. Takšno je moje mnenje, morda pretiravam in tega ne bi smel govoriti.
Ali je bilo neigranje Jana Oblaka ključni problem, da reprezentanca ni dosegla pričakovanih rezultatov?Utegne biti. Pred tekmo z Avstrijo je začutil poškodbo in zapustil reprezentanco ter se odločil, da ne bo igral. Nedvomno je to vplivalo na rezultate, saj je eden najboljših vratarjev na svetu. Tudi Tomaž Kavčič je sam dejal, da je Oblak njegov največji poraz. Z Robijem Englarom nikoli nisva bila prisotna na individualnih pogovorih Kavčiča z Oblakom. Če čutiš pripadnost reprezentanci, prideš na akcijo, ne glede na to, kdo sedi na klopi. Slovenija si ne more privoščiti, da bi se odpovedala najboljšim igralcem.
Je sedanja generacija po imenih res tako močna, kot vlada prepričanje v javnosti?Tudi južnoafriška generacija je imela na začetku nekaj problemov. Potrebovali so čas, a so bili značajsko zelo močni. Pred tekmo so drug drugemu vlivali energijo. Pri sedanjih igralcih tega ne začutim. Ti fantje resda poskušajo, a so šele na začetku. Morali bodo prevzeti več odgovornosti. Včasih so se navijači grebli za vstopnice za reprezentančne tekme. Poln stadion daje igralcem energijo, pojavi se drugačen naboj.
Kako doživljate igralce na dan tekme?Časi so se spremenili. Igralci so zdaj večinoma v sobah in igrajo igrice. Postavili smo jim pikado in namizni tenis, da so se premaknili iz sob in začeli tekmovati med seboj. V reprezentanci do 17 let sem igralcem pobral telefone. Po tekmi, ki smo jo izgubili, so me takoj vprašali, kdaj jih bodo dobili nazaj, kar me je prizadelo. Igralci so obremenjeni s klici agentov, zato ne želim, da so pod pritiskom v času reprezentančnega zbora.
So igralci v krču tudi zaradi vse večjega razočaranja navijačev?Pričakovanja so ogromna, bilo pa je veliko kritik. Moramo vedeti, da smo opravili proces menjave generacije. Ne verjamem, da so igralci že na tako visoki ravni, da lahko dosegajo velike dosežke.
Zakaj Sloveniji ni ustrezala liga narodov?Na začetku bi morali jasneje povedati, da bomo reprezentanco v ligi narodov pripravljali za začetek kvalifikacij. S Tomažem Kavčičem smo odlično sodelovali. Veliko je bilo pozitivnih stvari, ki zdaj še niso vidne. Kavčič je dal priložnost številnim igralcem, ki se jim v preteklosti ni uspelo približati moštvu.
Kako je postati selektor za dve tekmi?Imeti moraš pogum, da prevzameš reprezentanco v tako negotovem trenutku, a sem sprejel izziv. Selektor ne postaneš vsak dan. Morda nikdar več ne bom dobil tako velike priložnosti.
