Zdaj 54-letni Turek je albanskega rodu (v albanščini se njegov priimek piše Shykyr), starša pa sta priseljenca iz nekdanje Jugoslavije: oče se je rodil v Prištini, mati v Skopju. Nogometno pot je začel v lokalnem klubu Sakaryaspor, v katerem je kot profesionalec debitiral že pri 17 letih, nato se je za dve sezoni preselil v Bursaspor, leta 1992 pa je prvič zaigral za Galatasaray. Po treh letih igranja v klubu, v katerem je zaradi 19 golov na 30 tekmah že v prvi sezoni dobil vzdevka Bik iz Bosporja in Kralj, je najprej sledila kratka avantura v Torinu, nato vrnitev v Galatasaray. V turškem velikanu je ostal pet let (do 2000), zatem odšel v Italijo (Inter, Parma) in Anglijo (Blackburn), leta 2003 pa se je vrnil v Galatasaray, v katerem je po petih letih igranja (skupaj je zanj igral 13 sezon in na 392 tekmah dosegel 217 golov) končal kariero.
»Zame je bil vedno privilegij, čast, da lahko igram za Turčijo. Reprezentančni dres je bil zame svetinja, igranje v njem pa nekaj najlepšega, kar sem lahko storil za domovino,« je pogosto poudarjal Hakan Šukur, ki je z 51 goli – dosegel jih je na 112 tekmah v 15 letih – še vedno prvi strelec reprezentance Turčije v zgodovini. Najpomembnejši gol je dosegel na SP 2002, ko je Turčija igrala za bron proti sogostiteljici Južni Koreji. Na prejšnjih šestih tekmah na tem tekmovanju se niti enkrat ni vpisal med strelce, na sedmi in odločilni pa je poskrbel za zgodovinski dosežek. Čeprav so tekmo s sredine igrišča začeli nasprotniki, je po odvzeti žogi in hitrem protinapadu dosegel gol že po 10,8 sekunde, na koncu pa je Turčija zmagala s 3:2 in osvojila prvo in doslej edino kolajno med svetovno elito.
Poroka z elitno udeležbo
Medtem ko je blestel v nogometnem življenju, mu je šlo precej slabše v zasebnem in političnem. Z Esro Elbirlik, študentko farmacije, se je poročil leta 1995 na slovesnosti, ki jo je v živo prenašala turška državna televizija in na kateri sta bila tudi predsednica vlade Tansu Ciller in Recep Tayyip Erdogan, takratni župan Carigrada in nato od leta 2014 predsednik Turčije. A Hakan in Esra sta se ločila že po štirih mesecih, ona pa je štiri leta pozneje skupaj s svojo družino pri komaj 24 letih umrla v potresu v Marmarisu ob turški obali. Šukur je v zakonski jarem znova skočil leta 1999, ko se je poročil z Beydo Sertbas, s katero imata tri otroke, družina pa še vedno živi v ZDA.
Kot turški nacionalni junak se je po karieri na Erdoganovo pobudo podal v politiko in bil leta 2011 izvoljen v parlament kot član njegove Stranke za pravičnost in razvoj (AKP). A tam je bil bolj kot figura, ki so jo mnogi kritizirali zaradi pogoste odsotnosti na sejah, dve leti kasneje pa je prišlo do političnega konflikta med AKP in gibanjem Hizmet, katerega vodja je bil islamski pridigar Fethullah Gülen. Čeprav sta bila sprva velika zaveznika (na Šukurjevi prvi poroki je bil Gülen njegova priča, Erdogan pa vodja obreda), je prišlo do velikih afer. Vlada je začela čistiti Gülenove ljudi iz državnih institucij, njegovo gibanje pa je sprožilo korupcijske preiskave proti AKP in postala sta velika sovražnika. Šukur, ki je bil Gülenov simpatizer, je zato izstopil iz vladne stranke in postal neodvisni poslanec, kar je bil začetek konca njegove politične kariere in težav v zasebnem življenju.
Komentator izgubil službo
Julija 2016 je v Turčiji prišlo do poskusa vojaškega udara, vlada pa je za organizatorja označila Gülenovo gibanje, ki ga od leta 2016 označuje za teroristično organizacijo, in začela množične aretacije in čistke. Ker je bil Güllen označen za državnega sovražnika, je senca padla tudi na Šukurja, ki se je znašel v središču političnih obtožb in pregona. »Nisem niti izdajalec niti terorist, ampak žrtev sistema. Ne razumem, česa me obtožuje vlada. Sem le zagovornik demokracije, svobode govora in človekovih pravic. To, kar počnem, je moj boj za pravico, demokracijo in človeško dostojanstvo. Ljubim Turčijo in njen narod, vidim pa se kot nasprotnik vlade, ne države,« je trdil Šukur, ki je domovino zapustil leta 2015 in pobegnil v ZDA.
Razlog je bil, da je vlada zanj izdala nalog za aretacijo in mednarodno tiralico, mu zasegla celotno premoženje in bančne račune v Turčiji ter ga začela obravnavati kot begunca in kriminalca. Njegovo ime in skoraj vse, kar je bilo povezano z njim, je bilo v medijih odstranjeno ali cenzurirano: intervjuji, fotografije, nogometni uspehi, radijske in televizijske oddaje, športne in politične izjave, njegovi prijatelji in znanci so se znašli v nemilosti vlade, policije in vojske … Le za primer: ko je turška televizija prenašala nogometno tekmo med Marokom in Kanado na SP 2022 v Katarju, je njen komentar Alper Bakircigil ob golu maroškega reprezentanta Hakima Ziyecha v četrti minuti zgolj bežno omenil Šukurja in njegov gol po manj kot enajstih sekundah proti Južni Koreji. A to je bilo dovolj, da so ga že ob polčasu umaknili s komentatorskega položaja, še isti dan pa je dobil odpoved v službi.
Začel kot voznik taksija
Šukur, ki je v domovini postal persona non grata, se je glede na okoliščine odločil za izgnanstvo in se z družino naselil v okolici San Francisca. Zaradi finančnih težav se je najprej preživljal kot voznik taksija, občasno prodajal knjige in delal v storitvenih dejavnostih, nato pa je ustanovil nekaj manjših podjetij in odprl pekarno in kavarno v Palo Altu. Kasneje je vse opustil, zdaj pa dela v nogometnih projektih, kot so delo z mladimi, organizacija treningov, manjše akademije (svojo nogometno šolo je odprl leta 2023) … Še vedno mu je hudo, da se ne more vrniti v domovino: »V Turčiji sem izgubil vse, kar sem nekoč imel. Politika me je prisilila v izgnanstvo v Kaliforniji, v katerem sem se sicer dobro znašel, toda pogrešam Turčijo. Vem, da vrnitev ni niti varna niti mogoča, dokler se ne bo spremenil politični sistem. A še vedno nisem opustil upanja, da se bom lahko nekoč vsaj začasno vrnil domov.«