Bistvena težava. Na tekme velikih klubov se niti ne pripravljam več veliko, ker se o glavnih ligah redno informiram in jim sledim že dolgo vrsto let. Poleg tega so te lige odlično podprte s podatki. Z belorusko je povsem drugače. Podatkov je malo ali jih sploh ni, poleg tega sem se spet začel učiti cirilico, kajti v latinici ima stran samo Bate Borisov. Moral pa sem preveriti vsakega igralca, zgodovino, igralni položaj, obraz.
Koliko je obraz igralca pomembna informacija?Zelo pomembna. V ligi prvakov prepoznam vsakogar, v Belorusiji pa nikogar. Obenem pa je tako, da ko zagledaš obraz Cristiana Ronalda, veš vse in takšnih obrazov v beloruski ligi ni, kajti s takšno lačnostjo na obrazu pač igraš v ligi, ki je boljša od beloruske. Vendar vsak prenos začnem s »slava beloruski ligi«, ker je vse boljše kot nič. Ne poznam denarnih zneskov, vem pa, da se ta hip tekme prenašajo v 27 držav. Najbolj nori nanje so Angleži, ki so začeli ustanavljati navijaške klube.
Da, Slutsk je posebno priljubljen zaradi asociativnosti imena z angleškim izrazom za vlačugo.Začelo se je kot šala in verjetno je deloma še vedno, vendar pa obenem ne morejo brez nogometa, kar pa je dobiček za beloruske igralce, ker so zdaj na svetovni izložbi. V celoti gledano je beloruska liga slabša od slovenske, vendar bi znal kak igralec zaradi trenutne pozornosti preskočiti vmesno stopnico in se prebiti v boljši klub.
Omenili ste Ronalda. Je v vaših očeh skozi leta zrasel, stagniral ali celo padel?Seveda je stagniral, saj je vendarle že v letih. Je pa z izkušnjami pridobil druge stvari. Starejši ko je, bolje predvideva zadeve, poleg tega je še vedno morilski, kar zadeva doseganje golov. Je pa iz leta v leto manj ekipni igralec, kajti včasih mu ni bilo treba tako skrbeti za lastne statistične številke kot dandanes.
Čeravno ste messijanec, mar ne?Da, ker je Messi bližje moji percepciji nogometa. Rad imam romantične nogometaše. Od nekdaj. Raje sem imel Safeta Sušića kot pa Srečka Katanca in v tem smislu mi je Messi bližji od Ronalda, vse to pa zunaj javne podobe Ronalda kot »bad guya« in Messija kot dobrega fanta. Že dolgo mi je jasno, da je to daleč od resnice. Messi je bistveno bolj »zajeban« tip, kot deluje, obenem pa je treba reči tudi, da zna, kadar gre za odnose z javnostjo, zastopati celotno ekipo, medtem ko se Ronaldo oglasi predvsem, ko gre zanj.
Z reprezentanco Argentine mu ne gre. Bi lahko to primerjali z neuspešnostjo Iličića v slovenski reprezentanci?Lahko. O Iličiću sem pred petimi leti izjavil, da Barcelona dela napako, ker ga ni pripeljala. Zdaj tako mislijo mnogi. Iličić je igralec za ekipe, v katerih vsi vse znajo, v slovenski reprezentanci pa nima nikogar, s komer bi lahko igral. Podobno se dogaja Messiju v njegovi reprezentanci, čeprav je imel z njo tudi veliko nesreče, nekaj izgubljenih finalov po »penalih«, tudi veliko spornega sojenja v določenih ključnih tekmah in neposrečenih žrebov.
V Belorusiji ne prodira Messi, v komentarjih pa vseeno ponujate podobno verzirano navdušenje na robu kričanja. Bi na tak način lahko prebrali tudi jedilni list?No, za kričanje vendarle potrebuješ priložnost in resnici na ljubo sam še nisem doživel ultimativne tekme. Nimam še pike na i. Nisem komentiral tekme med Ukrajino in Slovenijo, ko je zadel Pavlin, niti med Romunijo in Slovenijo. To mi manjka.
Tekmo iz Kijeva je komentiral Bergant. Bi vi tam dali več od sebe?Zagotovo. Nadvse cenim Bergija, vendar bi v tistem trenutku jaz padel v takšno evforijo, kakršne Slovenija še ni doživela. Tam sem ne nazadnje na posnetku s tribune, kjer se obrnjen proti ukrajinskim navijačem vedem skrajno nespodobno, vendar me je vse skupaj močno prevzelo.
Če smo nekoč poznali namiznoteniške igralce in še kake športnike, jih danes ne več. Je nogomet v zadnjih desetletjih postal v odnosu do drugih športov močnejši, kot je bil kadar koli prej?Da. Moja stara izjava je, da če so imeli nekoč pri poročilih rubriko Šport in šah, bi danes lahko imeli Nogomet in šport. Pustimo, ali je to prav, a tako je.
Pripadate generaciji, ki je starejše reporterje, kot na primer Milovanovića, presegla s subjektivnostjo. S tem, da ste si privoščili izražanje čustev. Kdo je bil vaš vzornik?V vsakem primeru potrebuješ tekmo, ki jo spremlja evforija. Stare je moral dočakati Petra Prevca. Obenem starim reporterjem ni bilo dovoljeno biti čustven, ampak so bili zapisani korektnosti. A imel sem vzornika. To je bil Ivo Tomić, hrvaški radijski reporter. Bil je zabaven, znal je govoriti v rimah, bil je emotiven, imel je dramaturgijo in govoril je kot dež. Hkrati pa je bil strokovno podkovan. Kajti ko mi kdo reče, da je njegov vzornik Mladen Delić, mi je jasno, da gre za površnost. Delić v svojem najslavnejšem komentarju tekme med Jugoslavijo in Bolgarijo sprva niti ni vedel, kdo je dal gol, in je šele, ko mu je nekdo prišepnil, začel vzklikati: »Radanović!«
Kar pa spet govori o tem, da je reporter nekdo, ki zna dramaturško pretiravati. Kot operni pevci.Drži. In po dramaturški plati je bil Delić nedosegljiv. Ne nazadnje je iz plavalne tekme na 1500 metrov, v kateri je zmagal Petrič, naredil podobno norišnico, kakršna bi bila, če bi se v finalu nogometne lige prvakov v zadnjih sekundi streljala odločilna enajstmetrovka.
Bo pandemija spremenila nogomet?Zelo, sploh kratkoročno se bodo spremenila razmerja moči, zmagovalci pa bodo Nemci, ker niso podlegli trendu 100-milijonskih odškodnin in so v najmanjših težavah. V največjih sta Barcelona in Real. Kdor je šel v Barcelono, je kupil nekaj nogometnega, pa niso edini klub, ki je živel predvsem od Japoncev in Kitajcev. To se je ustavilo. Nadaljevalo se bo pred praznimi tribunami in menda niti ne na stadionih, ampak v centrih za trening, kar pomeni, da bomo imeli enako sliko, kot jo imamo zdaj iz Belorusije. In s tem bo padel mit o gledalcih kot dvanajstem igralcu. Sprva bodo pritožbe, potem pa se bomo navadili.
