Na gala prireditvi, ki se je zaradi gneče na londonskih cestah začela z zamudo enega polčasa, so podelili ducat nagrad, tista najpomembnejša pa je prišla na koncu. Ko se je urni kazalec že bližal polnoči, je Ronaldo, originalni brazilski Ronaldo, na londonski oder poklical Londončana.
Harry Kane je šel po dolgi poti. Od Londona do Londona, od osemletnega fanta, ki mu je Arsenal pokazal vrata rekoč, da je »malce debelušen« in »ne ravno atletski«, do zlate žoge. Pri Arsenalu niso verjeli, da ima vse, kar je potrebno za uspeh, pri Tottenhamu pa nič ni prišlo čez noč. Preden je postal superzvezdnik, je moral na štiri posoje. Leyton Orient, Millwall, Norwich, Leicester. Leta dvomov in dokazovanja. Tudi ko se je uveljavil kot eden najboljših napadalcev, se mu je nekaj še vedno vztrajno izmikalo. Trofeje. Na njegovi strani na wikipediji je bila rubrika Lovorike dolgo p(o)razna. Na prvo pravo lovoriko je moral počakati vse do 31. leta in selitve v München.
Čakanje se je splačalo. Prišle so lovorike, prišli sta zlati kopački, zdaj je v svoje vitrine dodal še nogometnega oskarja. V svojem govoru se je med drugim zahvalil ženi Katie, s katero sta se spoznala že v ranem otroštvu in s katero ima danes štiri otroke. »Moji otroci doma gledajo prenos. Zagotovo je že čez vašo uro za spanje, še posebej, ker se je slovesnost začela nekoliko pozneje, kot smo pričakovali. Ivy, Vivienne, Louis in Henry, vi ste razlog, da počnem vse to. Morda še ne boste povsem razumeli, kaj pomeni, da domov prinašam to lovoriko. Prinesel bom še kakšno, toda ta je nekaj posebnega.« Pozabil ni niti Tottenhama in Bayerna ter trenerja Bavarcev Vincenta Kompanyja, ki je novico izvedel v bolniški postelji. »Kolikor vem, je še vedno v bolnišnici, zato upam, da je z njim vse v redu. Upam, da mu je moja nagrada vlila nekaj novih moči.«
Je eden od nezvezdniških zvezdnikov, o čemer priča že njegov moto. »Trdo delaj v tišini. Naj bo uspeh tisti, ki govori namesto tebe,« je zapisal ob koncu bržkone največjega večera v svoji karieri.
V tem stoletju več le Messi
Z izbiro kot po navadi niso bili vsi zadovoljni. Morda je bilo celo več nezadovoljnih. Vsake oči imajo pač svojega malarja. Debate in polemike o tem, kdo si zasluži in kdo ne, bi lahko trajale v nedogled. Pravzaprav na družbenih omrežjih potekajo že vse od razglasitve zmagovalca in se bodo nadaljevale še vsaj nekaj dni. Kritiki, največji in najglasnejši so iz Španije, Kanu očitajo predvsem to, da je na dveh glavnih tekmovanjih lanske sezone, ligi prvakov in svetovnem prvenstvu, njegova ekipa obstala v polfinalu. Da sta naslov nemškega prvaka in osvojitev nemškega pokala ter polfinale lige prvakov in tretje mesto na mundialu malo premalo. Da si zasluži zlati čevelj oziroma nagrado, poimenovano po Gerdu Müllerju, ki jo prejme naj strelec sezone, ne pa tudi zlate žoge.
A po drugi strani so številke resnično impozantne. Če je bil Christopher Lee alias Francisco Scaramanga v enem izmed filmov o agentu v službi njenega veličanstva mož z zlato pištolo, je Harry Kane mož z zlato nogo. V lanski sezoni je v dresu Bayerna in angleške izbrane vrste zabil reci in piši 73 golov. V tem stoletju jih je več v eni sezoni dosegel zgolj Lionel Messi, Argentinec je v sezoni 2011/12 štel do 82. Ob tem, da seveda gole številke še zdaleč ne povedno celotne zgodbe, Kane že dolgo ni več samo golgeter.
Tesno kot že dolgo ne
Kljub temu seveda ni bil izglasovan s plebiscitarno večino. Rezultate glasovanja bodo kot po navadi razkrili v naslednji številki revije France Football, je pa bilo tesno kot že dolgo ne, vsaj tako trdi Vincent Garcia, odgovorni urednik omenjene revije, ki stoji za organizacijo slovesnosti in podelitvijo zlate žoge. »Letos je bilo več resnih kandidatov. Ko govorimo o dveh najbližjih tekmecih, Kanu in Mbappéju, so odločale zares malenkosti. Razlika v točkah med Kanom in Mbappéjem je manjša kot razlika med Rodrijem in Viníciusom leta 2024, ki je znašala 41 točk.«
Ob tem je Garcia predstavil tudi to, kar je bila po njegovem največja težava še enega favorita Lamina Yamala. »Glasovi so se do neke mere razpršili med španskimi igralci. Španija je bila kot kolektiv izjemno močna, zato je bilo težko izpostaviti posameznika, ki bi posebej izstopal. Lamine Yamal je resda svetovni prvak, vendar je dosegel le en zadetek, poleg tega pa je turnir začel poškodovan. Člani žirije so težko presodili, kateri od španskih igralcev je najbolj izstopal, in enemu dali prednost pred drugimi.« Tako je del glasov, ki bi jih sicer lahko prejel Yamal, dejansko dobil Rodri, dobitnik zlate žoge za najboljšega igralca svetovnega prvenstva, ki je v končnem izboru za »pravo« zlato žogo zasedel četrto mesto. »Če analiziramo glasove, vidimo, da so se v španski reprezentanci, ki je osvojila svetovno prvenstvo, razdelili med Rodrija in Yamala. Rodri je Yamalu odvzel del glasov.«
Yamalu, čigar kisli obraz se je kot požar razširil po svetovnem spletu, v tolažbo ostaja še tretja nagrada Raymonda Kope, ki jo prejme najboljši mladi igralec. »Moj nečak je bil izjemen, bil je najboljši igralec na svetu. Vsi to vedo. Če imate radi nogomet, greste gledat Lamina, ne Kana. Kane je odličen strelec, toda Lamine je najboljši igralec, ki blesti na igrišču. A ker je Lamine še mlad, vedno govorijo, da ima še čas. Star je 19 let in prav zato mu ne podelijo nagrade. Pri Harryju, ki so mu preostali še trije dnevi nogometa, pa rečejo: 'Dajmo, podelimo mu nagrado,'« je prepričan Yamalov stric Abdul Abdellaoui. Mbappé je nasprotno od Yamalovega tabora bolj športno prenesel poraz. »Harry predstavlja vse, kar v nogometu resnično cenim. Vesel sem bil, ko sem ga videl dvigniti to lovoriko. A da bom jasen, na slovesnost nisem prišel zato, da bi podprl Kana. Prišel sem, ker sem tudi sam želel osvojiti zlato žogo,« je poudaril Francoz, ki (p)ostaja eden najboljših igralcev brez osvojene zlate žoge.