Franco Baresi je bil eden največjih, če ne celo največji osrednji branilec, kar jih je nogomet kdaj videl. Baresi je iz branjenja napravil pravo umetnost. Čeprav je v višino meril le 176 centimetrov, je nasprotnike premagoval z izjemno inteligenco, predvidevanjem in brezhibno tehniko, ne pa s telesno močjo ali višino.
Bil je zadnji veliki libero. Kaiser Franco. Mož, ki je že pri 18 igral kot veteran. Bil je eleganca na dveh nogah. Igro je bral nekaj sekund pred vsemi drugimi, iz obrambne vrste je izstopal v popolnem trenutku, z žogo v nogah pa je bil tako miren in zanesljiv kot najboljši vezisti.
Bil je kapetan in eden od stebrov Milana, ko je ta konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih vladal italijanskemu in evropskemu nogometu. Obrambna linija v sestavi Baresi, Paolo Maldini, Alessandro Costacurta, Mauro Tassotti je bila strah in trepet napadalcev. Milanov odgovor na Juventusov trio Antonio Cabrini, Claudio Gentile, Gaetano Scirea. Rdeče-črni zid. Opustite vsakršno upanje vi, ki napadate.
Maradona sredi Neaplja v njegovi šestici
»Danes se počutim tako kot vsakič, ko iz kakršnega koli razloga nisi mogel z nami na igrišče: kako bomo brez našega kapetana?« mu je v slovo zapisal dolgoletni brat v orožju Paolo Maldini. »Naučil si me boriti se do zadnjega diha, pokazal si mi, kaj pomeni zvestoba dresu in kako dragocen je pravi vodja. To si dokazoval s svojim zgledom, vsak dan, z malo besedami, a z veliko dejanji. Varoval si me kot dečka, me vodil kot mladeniča in me navdihoval kot človeka. Bil si največji igralec, s katerim sem imel čast igrati.«
Morda mu je še (naj)večje priznanje že nekoč davno dal veliki in prav tako že pokojni Diego Maradona. Po enem izmed obračunov med Milanom in Napolijem sta si izmenjala drese, Maradona pa je v slačilnico neapeljskega San Paola na veliko začudenje domačih gledalcev odkorakal v Baresijevi šestici. »Ta dres je od velikega igralca. Mislim, da je Franco Baresi najboljši branilec vseh časov. Ta dres bom hranil kot spomin do konca življenja.«
Zdaj bosta tam zgoraj lahko kakšno rekla na temo nogometa. Materiala za pogovor jima ne bo zmanjkalo.
Cenili so ga tudi tekmeci
Baresi je bil eden tistih, ki so ga cenili in spoštovali tudi tekmeci. Mož redkih besed, a velikih dejanj. »Obstajajo ljudje, ki se s svojim talentom zapišejo v zgodovino. In obstajajo tisti, ki v njej zaradi svoje človečnosti ostanejo za vedno. Franco Baresi je bil oboje. Poosebljal je klaso, eleganco, vodstvene sposobnosti in spoštovanje – na igrišču in zunaj njega. Bil je zgled generacijam nogometašev in navijačev ter človek, ki so ga imeli radi in ga občudovali vsi ljubitelji nogometa. Njegov spomin bo živel večno,« so denimo ob uri slovesa zapisali pri Juventusu.
V spominu so ostale tudi Baresijeve solze po finalu svetovnega prvenstva leta 1994, ko je bil med tistimi, ki so zgrešili enajstmetrovko. A morda je bila prav tista tekma njegova najsijajnejša ura. Najsijajnejši dve uri. Le nekaj tednov po operaciji meniskusa se je vrnil na igrišče in popolnoma zaustavil Romária, enega najbolj smrtonosnih napadalcev vseh časov. Mnogi ta nastop še danes označujejo za najboljšo obrambno predstavo v zgodovini nogometa. Bilo je to njegovo remek delo, a s srce parajočim koncem.
Kot zanimivost, v reprezentančnem dresu je po tistem finalu odigral le še eno tekmo. Septembra 1994 v Mariboru. Obračun kvalifikacij za EP 1996 med Slovenijo in italijo (1:1), ki je ostal v spominu tudi po nepriznanem golu Darka Milaniča.
Baresi je bil legenda enega kluba. Zvestoba do groba. Milanu je ostal zvest tudi, ko je bil ta tam na začetku osemdesetih dvakrat vržen v Serie B. Definitivno izumirajoča vrsta. Kapetan. Ikona in merilo, po katerem so se in se bodo ocenjevali vsi centralni branilci, ki so prišli in še bodo prišli za njim. Ciao, Capitano.