Pred dnevi so se nekateri slovenski mediji zgražali nad obiskom tekme hrvaškega prvenstva med Lokomotivo in Osijekom. Na stadionu Maksimir se je zbralo rekordno malo gledalcev. Tribune stadiona, ki ga je že pošteno načel zob časa, so skoraj povsem samevale. A veljalo bi pomesti tudi pred domačim pragom.
Na ponedeljkovi tekmi med Bravom in Koprom so bile tribune podobno polne oziroma, bolje rečeno, prazne. Nekateri so našteli 200 ali celo 250 gledalcev, toda ta številka se zdi malce pretirana. Tribune so v vsakem primeru kazale kaj klavrno podobo.
Glavna tribuna in tribuni za obema goloma so bile povsem prazne, saj so na tekmah Brava zaprte. Vse to ponuja kaj slabo kuliso za televizijski prenos. Človek bi ob pogledu nanje pomislil, da je tekma potekala za zaprtimi vrati. Če odmislimo klubske delavce, so televizijske kamere sem in tja ujele le skupinico kakšnih desetih gostujočih navijačev. Vse skupaj je kaj slaba reklama za prvo ligo in slovenski nogomet.
Gledalci na tekmah Brava, ki si je med prenovo domačega stadiona v Stožicah našel začasni dom, sedijo na zahodni tribuni, v ponedeljkovem popoldnevu pa se jih je tam zbralo kakšnih 100 ali 150. Pa ni šlo za obračun ekip z dna lestvice, ravno nasprotno. Glede na položaj na lestvici je bil to celo derbi – obračun prvega in četrtega. V tem turobnem vzdušju so z 2:1 slavili Koprčani in se še utrdili na prvem mestu.
Ljubljanski Bravo je kot zagrebška Lokomotiva. Tisti drugi klub v mestu, ki praktično nima navijačev. Oziroma vsaj ne takšnih, ki bi trumoma prihajali na stadione.
Po podatkih s spletne strani NZS si je sedem domačih tekem Brava v letošnji sezoni ogledalo 2400 gledalcev. Skupaj, da ne bo pomote. To pomeni dobrih 300 gledalcev na tekmo.