Zanimanje za zadnjo reprezentančno tekmo štiridesetletnega napadalca je bilo izjemno. Stadion Bilino polje sprejme približno enajst tisoč gledalcev, za vstopnice pa je prišlo skoraj pol milijona zahtev. Na Džeka so se spomnili tudi v Sarajevu, kjer je na fasadi stavbe Šipad nad spomenikom Večni ogenj v Titovi ulici visel velik dres z njegovo številko 11 in napisom »Hvala, Diamant«. V restavracijah so se mu poklonili na način, ki ga razumejo tudi brez nogometnih statistik: namesto običajnih desetih so čevapčiče postregli v porcijah po enajst, v čast številki, ki jo je nosil na hrbtu. Slovo se je tako začelo že pred prvim sodnikovim žvižgom.

Ponosen sem nase, ker vidim, da me ljudje cenijo in me imajo radi. To je potrditev, da sem za to državo naredil nekaj dobrega.

Na igrišču se je končalo z 1:1, toda rezultat je bil tisti večer skoraj postranska stvar. Ko je Džeko v 63. minuti zapuščal igrišče, so ga soigralci skupaj s švedskimi nogometaši pospremili skozi špalir, tribune pa z bučnim aplavzom. Sam je stopal proti robu igrišča, pozdravljal navijače in skušal zadržati solze. Po koncu tekme se je nad stadionom začel svetlobni spektakel z droni. Ti so v zraku izpisali številki 73 in 152 – število njegovih reprezentančnih zadetkov in nastopov – ter sporočilo »Hvala, kapetan«. Takrat Džeko ni več mogel zadržati solz. Pogledal je proti tribuni, kjer so bili navijači in njegova družina, ter jim namenil še zadnji pozdrav.

Ni treba iskati novega Džeka

»Čustva so mešana. Zelo čustveno je bilo, ne samo danes, ampak zadnjih nekaj dni, odkar sem sprejel to odločitev,« je dejal po tekmi. Dodal je, da odhaja srečen, ker ve, da je dal vse od sebe, reprezentanco pa zapušča v dobrem stanju, z veliko kakovosti ter igralci, ki imajo radi Bosno in Hercegovino. Povezava med njim in reprezentanco bo po njegovih besedah ostala za vedno.

Ob tem je poudaril, da reprezentanca ne potrebuje nekoga, ki bi ga preprosto zamenjal. Mlajši igralci imajo svoja imena, je dejal, dokazali so se že sami, uvrstitev na svetovno prvenstvo pa jim mora dati dodatno samozavest. »Ponosen sem nase, ker vidim, da me ljudje cenijo in me imajo radi. To je potrditev, da sem za to državo naredil nekaj dobrega,« je dodal.

Na vprašanje o najtežjem trenutku večera je izpostavil pogled proti družini. »Ko sem šel proti družini in videl otroke, ki so jokali, sem se zadržal,« je povedal. Prav ta prizor je morda najbolje pokazal, da se je za kapetanom, rekorderjem in nogometnim idolom tisti večer skrival predvsem oče, ki se je poslavljal od dela življenja, ki ga je zaznamoval skoraj dve desetletji.

Da je bil Džeko za mlajšo generacijo več kot kapetan, je bilo mogoče slišati tudi pred tekmo. Mladi napadalec Esmir Bajraktarević je povedal, da je bil Džeko njegov idol v otroštvu, in napovedal, da bodo s soigralci za slovo dali vse od sebe. Morda prav te besede povedo največ o tem, kaj je pomenil za nogometaše v Bosni in Hercegovini. Ni bil le rekorder po številu nastopov in zadetkov ter kapetan reprezentance. Ena generacija ga je gledala kot svojega junaka, naslednja je z njim odraščala in ga jemala za vzor. 

Ob monopoliju za nekaj minut pozabili na vojno

V Zenici se je tako končala zgodba, v kateri nogomet nikoli ni bil edina stvar, ki je določala Edina Džeka. Bil je deček iz Sarajeva, ki je imel šest let, ko se je začelo obleganje mesta. »Spominjam se prvih siren, mama me je zgrabila in skrila sva se za omarico za čevlje. To se je nadaljevalo štiri leta. Živeli smo v strahu,« je zapisal junija letos v pismu otrokom Bosne in Hercegovine za The Players’ Tribune. Ko je njihov dom postal prenevaren, se je družina preselila k starim staršem. Na približno 40 kvadratnih metrih jih je 15 spalo na tleh, otroci pa so ob sirenah in eksplozijah igrali monopoli. »Za nekaj minut smo pozabili na vojno. Za trenutek smo lahko bili samo otroci,« je zapisal.

Spominjam se prvih siren, mama me je zgrabila in skrila sva se za omarico za čevlje. To se je nadaljevalo štiri leta. Živeli smo v strahu.

O obleganju, kot je poudaril, ne govori rad, vendar želi, da mlajši razumejo, kaj je njegova generacija doživela. Njegov odnos do otrok je več kot le beseda. Leta 2009 je postal prvi ambasador Unicefa iz Bosne in Hercegovine, sodeloval je pri projektih za otroke in obiskoval šole. Želel jim je predvsem tisto, česar sam ni mogel jemati za samoumevno: varnost in možnost, da so preprosto otroci.

Tudi njegov oče Midhat mu je zapustil preprost nauk: bodi dober človek in vse ljudi obravnavaj enako, ne glede na to, od kod prihajajo in kaj počnejo. Džeko je te vrednote očitno ponotranjil. Končal je študij športnega menedžmenta v Sarajevu, tekoče govori bosansko, češko, nemško, angleško in italijansko, z ženo Amro, nekdanjo manekenko in igralko, pa imata štiri otroke – Uno, Danija, Dalio in Hano. Amra ima iz prvega zakona še hčerko Sofijo.

Potem ko je kot nogometaš igral na največjih stadionih in osvojil velike lovorike, se je njegova reprezentančna pot končala tam, kjer se je v resnici začelo njegovo najpomembnejše poglavje – v Bosni in Hercegovini. Nogomet mu je odprl svet, otroštvo pa ga je naučilo, od kod prihaja. Morda se prav zato po vseh teh letih najpomembnejše ni spremenilo: Edin Džeko je ostal predvsem človek.

Priporočamo