Čeprav je bil Erling Haaland spet osrednji junak dvoboja na stadionu MetLife v East Rutherfordu, kjer bo potekala tudi četrtfinalna tekma z Anglijo, največji uspeh v zgodovini norveškega nogometa nikakor ni le njegova zasluga. Prav nasprotno. Če je bila Norveška še pred nekaj leti reprezentanca, ki je stavila predvsem na enega ali dva izstopajoča posameznika, kot so bili Ole Gunnar Solskjaer, John Arne Riise in Tore Andre Flo, danes deluje kot ena najbolj usklajenih ekip na prvenstvu.
Za uspehom stoji desetletje načrtnega dela
Med letoma 2000 in 2024 se Norvežani niso uvrstili na nobeno veliko tekmovanje, medtem pa je nogometna zveza temeljito prenovila delo z mladimi. Večji poudarek je namenila izobraževanju trenerjev, enotnemu razvojnemu sistemu in infrastrukturi, vse več mladih nogometašev pa je že zgodaj odhajalo v najmočnejše evropske klube. Danes ima reprezentanca igralce, ki redno nastopajo v angleški, španski, nemški in portugalski ligi, zato kakovost ni več skoncentrirana zgolj v enem zvezdniku.
Vsak od njih lahko odloči tekmo, skupaj pa tvorijo generacijo, kakršne Norveška doslej še ni imela. Morda tudi zato selektor Stale Solbakken po zmagi ni govoril o taktiki ali posameznikih, temveč o značaju moštva. »To je izjemna skupina fantov. Radi so skupaj, dobro trenirajo, si pomagajo in se ščitijo. Imamo zelo močno kulturo in vsak lahko ostane to, kar je,« je poudaril norveški strateg, eden redkih norveških nogometašev, ki je igral tako na svetovnem prvenstvu (1998) kot na evropskem prvenstvu (2000).
Prav ta povezanost je bila proti Braziliji opazna na vsakem delu igrišča. Norvežani niso igrali na navdih enega igralca, čeprav je na koncu odločil Haaland, ampak kot ekipa, ki natančno ve, kaj želi. Tudi v trenutkih, ko je Brazilija pritiskala in iskala izenačenje, niso razpadli, temveč so ostali kompaktni in disciplinirani.
Že nekaj let verjamejo v projekt
Eden ključnih junakov večera je bil vratar Orjan Nyland, ki je v prvem polčasu ubranil tudi enajstmetrovko in Norveško ohranil v igri. »Te občutke je zelo težko opisati. To je neverjeten občutek, verjetno najlepši v moji karieri,« je dejal 35-letni vratar, ki za seboj nima bleščeče klubske kariere. Ob tem je poudaril, da uspeh ni naključje: »Vedeli smo, da smo avtsajderji, a verjeli smo, da lahko premagamo Brazilijo. Takšne tekme ne dobiš brez vere v ekipo.«
Če je Nyland govoril o veri, je strelec obeh zadetkov, prvega je dosegel z glavo, drugega z levico z roba kazenskega prostora, govoril o odgovornosti. »To je eden najbolj norih dni v zgodovini Norveške. Sanjal sem, da bom igral na svetovnem prvenstvu, nikoli pa si nisem predstavljal, da bomo premagali Brazilijo. To ni moja zmaga, to je zmaga celotne ekipe,« je povedal Erling Haaland, ki je na 54 tekmah za norveško reprezentanco dosegel 62 zadetkov, s sedmimi na letošnjem SP pa se je izenačil z Lionelom Messijem in Kylianom Mbappejem.
Kapetan Martin Odegaard je dodal še širšo sliko samozavesti, ki se je v tej generaciji dolgo gradila: »Vemo, kako kakovostni smo. Že nekaj let verjamemo v ta projekt. Danes smo dokazali, da lahko premagujemo najboljše reprezentance na svetu.«
Norveška ni več le država zimskih športov
Uspeh nogometašev ni osamljen primer. Norveška že dolgo ni več zgolj velesila alpskega smučanja, smučarskih skokov, biatlona in teka na smučeh. V atletiki ima svetovne prvake, v golfu enega najboljših igralcev sveta, v šahu svetovnega prvaka Magnusa Carlsena, leto 2026 pa je posebno tudi za ekipne športe. Hokejska reprezentanca je na svetovnem prvenstvu v Švici osvojila prvo kolajno v zgodovini, potem ko je na tekmi za tretje mesto premagala Kanado, zdaj pa zgodovino pišejo še nogometaši. Skupni imenovalec teh uspehov je dolgoročno delo.