Poraz v Bernu je pomenil začetek konca zlate generacije Ferenca Puskasa. V nogometni zgodovini skoraj ni reprezentance, ki bi pustila tako globok pečat brez naslova svetovnega prvaka. Madžarska z začetka petdesetih let velja za eno največjih ekip, primerljivo le z nizozemskima generacijama Johanna Cruyffa ter Ruuda Gullita, Francka Rijkaarda in Marca van Bastna. Selektor Gusztav Sebes je zbral tehnično izjemne posameznike, jih povezal v super kolektiv in ustvaril sistem, ki je spremenil razumevanje nogometne igre. Mnogi zgodovinarji menijo, da je Sebesova Madžarska pomembno vplivala na razvoj nizozemskega totalnega nogometa, Rinus Michels pa je večkrat priznal, da je prav ta ekipa zaznamovala njegovo razumevanje igre.
Jedro ekipe so sestavljali Ferenc Puskas, Sandor Kocsis, Nandor Hidegkuti, Jozsef Bozsik, Zoltan Czibor in vratar Gyula Grosics. Še posebej inovativna je bila vloga Hidegkutija, ki je kot napadalec pogosto zapuščal kazenski prostor in se spuščal v zvezno vrsto, s čimer je rušil obrambne strukture tekmecev ter odpiral prostor Puskasu in Kocsisu. Danes bi temu rekli »lažna devetka«, takrat pa je šlo za skoraj nepredstavljivo taktično novost.
Prehitevali so svoj čas
Tudi Grosics je bil pred svojim časom, saj je pogosto stal visoko pred golom in sodeloval pri začetku napadov, kar ga uvršča med prve vratarje, ki so igrali v vlogi libera. »Naš cilj ni bil igrati lep nogomet. Želeli smo igrati boljši nogomet od vseh drugih,« je več let pozneje dejal Gusztav Sebes, arhitekt madžarske zlate generacije.
Rezultati so to potrjevali. Madžarska je med letoma 1950 in 1954 ostala neporažena na 32 zaporednih tekmah, osvojila olimpijsko zlato v Helsinkih (prvo EP je bilo šele 1960) in leta 1953 na Wembleyju premagala Anglijo s 6:3, kar je bil prvi domači poraz Angležev proti reprezentanci izven Britanskega otočja. Na povratni tekmi v Budimpešti je sledil še bolj osupljiv izid 7:1. »Bili so hitrejši v razmišljanju kot vsi, proti katerim smo igrali,« je po porazu priznal angleški selektor Walter Winterbottom, Ferenc Puskas pa je o svoji generaciji dejal: »Nismo bili le enajst igralcev. Bili smo prijatelji, ki smo se razumeli skoraj brez besed.«
Usodnih 90 minut
Na SP 1954 v Švici je Madžarska upravičila status glavnega favorita. Južno Korejo je razbila z 9:0, nato pa še Zahodno Nemčijo z 8:3, a je na tej tekmi nemški selektor Sepp Herberger delno premešal postavo, saj je njegova ekipa kljub porazu še imela zagotovljen napredek. Prav ta obračun pa je prinesel trenutek, ki je v marsičem odločil o prvenstvu: Werner Liebrich je poškodoval gleženj Puskasu, ki je moral izpustiti četrtfinale. A tudi brez svojega kapetana so Madžari nadaljevali v silovitem ritmu. Brazilijo so v četrtfinalu premagali s 4:2, v polfinalu pa po podaljšku še branilca naslova Urugvaj.
Do finala so zabili že 25 golov, Kocsis jih je prispeval enajst in je bil tudi najboljši strelec turnirja. Puskas je kljub poškodbi vztrajal, da bo igral finale, in celo podpisal izjavo o pripravljenosti. A pogoji so bili težki: dež, razmočeno igrišče in nemška inovacija: čevlji z zamenljivimi kovinskimi čepi, ki jih je razvil Adi Dassler, ustanovitelj podjetja Adidas. Na razmočenem igrišču so Nemcem omogočili boljši oprijem in predstavljali eno od pomembnih prednosti, čeprav zgodovinarji opozarjajo, da sami po sebi niso odločili o finalu. Vseeno so Madžari začeli sanjsko. Že v šesti minuti je v polno zadel Puskas, dve minuti pozneje pa še Czibor, a Nemčija se je vrnila z goloma Maxa Morlocka in Helmuta Rahna.
Sledila je dolga madžarska premoč: Kocsis je zadel vratnico, Czibor prečko, Toni Turek pa je z izjemnimi obrambami držal Nemce v igri. Šest minut pred koncem je Rahn zadel za 3:2. Madžari so v zaključku še enkrat zatresli mrežo, a je bil Puskasov gol razveljavljen zaradi domnevnega prepovedanega položaja. »Kaj bi bilo, če bi gol obveljal? Mislim, da bi moral,« je leta 1993 dejal Puskas, soigralec Zoltan Czibor pa je dodal: »Izgubili smo le enkrat na 50 tekmah. Žal je bilo to na največji tekmi našega življenja. To je tragedija.«
Konec zlate generacije
Poraz v Bernu je za madžarski nogomet pomenil več kot le izgubljeno prvenstvo. Dve leti pozneje je državo pretresla revolucija, po sovjetski intervenciji pa se Puskas, Czibor in Kocsis niso več vrnili domov. Puskas je nadaljeval kariero v Realu iz Madrida, Czibor in Kocsis sta bila uspešna v Barceloni. Noben od njih ni več oblekel madžarskega reprezentančnega dresa. Na SP 1958 na Švedskem so igrali le še štirje iz zlate generacije iz leta 1954, kar je pomenilo konec izjemne ekipe.
Ko je Puskas leta 2006 umrl, je na steni njegove hiše visela fotografija reprezentance, posneta tik pred finalom v Bernu. Enajst nasmejanih igralcev je verjelo, da jih čaka največji trenutek v karieri. Namesto tega je tisti deževen julijski večer postal simbol ekipe, ki je igrala enega najbolj revolucionarnih nogometov v zgodovini, a ni nikoli osvojila naslova svetovnega prvaka.