Na letošnjem evropskem popotovanju ni šlo vedno povsem gladko, toda Celjani so prišli pred vrata raja. Nekateri bodo dejali, da so pri tem imeli tudi pomoč boginje Fortune. Najprej pri žrebu, potem pa še v obračunih z albanskim in armenskim prvakom. A srečo si je treba zaslužiti, srečo je treba izzvati.
Po Mariboru se kot druga slovenska ekipa nadejajo nastopa v skupinskem delu najelitnejšega klubskega tekmovanja. Če je Maribor na poti v skupinski del na zadnji oviri premagoval Lyon, Celtic in Hapoel Beršebo, med Celjem in rajem stoji »le« še serijski slovaški prvak.
Petarda, ki še skeli
Prvi polčas bo nocoj v Bratislavi. Zadnje gostovanje na stadionu Tehelne pole, ki sprejme 22.000 ljudi, Celjanom ni ostalo v najlepšem spominu. Pred dvema letoma je namreč na povratni tekmi drugega predkroga v mreži Celja odjeknila petarda. V tistem večeru so Celjani slabo začeli, nato pa naglo popustili. Povedano drugače, že v 16. minuti so po rdečem kartonu Damjana Vukliševića ostali z igralcem manj na igrišču, od tam pa je šlo le še navzdol.
Petarda, ki bržkone še vedno peče, pa čeprav je celjska ekipa v teh dveh letih doživela kar precej sprememb. Od tiste ekipe so danes še vedno zraven zgolj letos v Evropi odlični Mario Kvesić, Armandas Kučys in kapetan Mark Zabukovnik. V slovaško prestolnico, kjer jih zagotovo čaka peklensko vzdušje, so slovenski prvaki odpotovali z lepo popotnico. Nanizali so tri zmage zapored, za nameček se je še tistih vseprisotni duh Alberta Riere preselil v Beograd. Vsi v klubu se zavedajo, da se tovrstna priložnost ne ponudi vsak dan oziroma vsako sezono. Da je mobilizacija v Celju popolna, priča tudi podatek, da so izkoristili jokerja in sobotni prvenstveni obračun z Radomljami prestavili na kasnejši termin.
Še pred tem je prišla dobra novica tudi iz Nyona, kjer je sedež Uefe. Njihov apel, da bi za povratno tekmo odprli tudi zahodno tribuno, ki sprejme okoli štiri tisoč duš, je bil uslišan in stadion Z'dežele bi moral biti prihodnjo sredo videti podobno kot na tisti nepozabni tekmi s Fiorentino, ko se je na stadionu zbralo več kot 12.000 gledalcev. No, vsaj nekaj bo bržkone odvisno tudi od nocojšnjega rezultata.
Na klopi sloviti Toure
Stavne hiše in tudi portal Transfermarkt v vlogo favorita potiskajo Slovan. Statistična nogometna biblija vrednost slovaške ekipe ocenjuje na 35 milijonov evrov, celjska je po oceni Transfermarkta vredna dobrih trinajst.
Najbolj slovito oziroma zvezdniško ime sedi na klopi Slovana. Yaya Toure je bil eden najboljših defenzivnih vezistov svoje generacije, z Barcelono in Manchestrom Cityjem je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Leta 2009 denimo tudi ligo prvakov. »To tekmovanje sem imel rad že kot igralec. In kot trener bi v njem zelo rad videl svoje igralce,« je pred dvodejanko s Celjem dejal Toure.
Slovan je njegova sploh prva postaja na samostojni trenerski poti. A če se po jutru dan pozna, bi bil to lahko začetek neke uspešne trenerske poti. Poglavje v Bratislavi je namreč odlično odprl, ekipa je na sedmih tekmah pod njegovim vodstvom vknjižila šest zmag in en remi, pri tem pa zabeležila impresivno gol razliko 19:2. Konec tedna so s 5:0 povozili Ružomberok, pred Celjem pa so še malce okrepili kader. Napadalne vrste je pred dnevi okrepil povratnik v klub, novopečeni slovaški reprezentant Roman Čerepkai, po poškodbi pa se v kader vrača tudi slovenski napadalec Andraž Šporar.
Na igrišču ne bo prijateljev
Šporar, tudi kapetan Slovana, ima na Celje in Celjane lepe spomine, ko je še nosil dres Olimpije, so bili namreč grofje njegove redne stranke. Nobenemu klubu ni zabijal večkrat, na 14 tekmah s Celjem je kar enajstkrat zatresel mrežo. Dvanajstkrat, če štejemo še gol, ki ga je dosegel v dresu Interblocka. »Takrat so mi res ugajali in verjamem, da se to ni spremenilo,« je pred dnevi skozi smeh razlagal za portal 24ur. Šporar se seveda nadeja, da bo na teh dveh tekmah še popravil svojo statistiko, pa čeprav bo na nasprotni strani tokrat tudi nekdanji klubski soigralec in dober prijatelj Benjamin Verbič. »Na igrišču ne bo milosti,« prijatelju, s katerim sta si delila slačilnico v reprezentanci in pri grškem Panathinaikosu, sporoča Špoki.
»Iskreno povedano, po žrebu, ko sem videl, da lahko dobimo Celjane, sem navijal zanje. Res sem si želel, da bi se srečali v play-offu, in potem je za to lastnoročno poskrbel eden mojih najboljših prijateljev. Čudna so nogometna pota, pred leti sva igrala skupaj, zdaj se bova srečala v končnici za ligo prvakov. Vsak pa bo seveda želel narediti najboljše za svojo ekipo,«
Verbič je po dvoboju z armenskim Araratom že iz slačilnice poklical svojega prijatelja. Pri tem je pred novinarji hudomušno dejal, da je Šporar malce boljši v igrici Fifa, sam pa upa, da bo boljši na igrišču. »Tako in tako se pogosto slišiva, zdaj le še toliko bolj. A prijatelja bova samo, dokler ne stopimo na igrišče. Povedal sem mu že, naj ne pričakuje, da bom ravno prijazen na terenu. Veliko je na kocki. Slišiva se, zbadava se, vsekakor zanimiva situacija,« je še dejal Šporar, ki sicer o celjskem klubu in njegovem vodstvu govori z izbranimi besedami in mu privošči vse najboljše. Vse, razen lige prvakov v letošnji sezoni.
Vsi za Celje, Celje za vse
Če je Šporar navijal za Celjane v obračunu z armenskimi prvaki, bodo danes pesti za Celjane stiskali tudi slovenski prvoligaški klubi. Ne zaradi tega, ker bi do grofov gojili kakšne posebne simpatije, ampak tudi ali predvsem zaradi tega, ker bi v primeru uspeha tudi v njihove blagajne kapnilo kar nekaj evrov. Teh pa seveda ni nikoli preveč oziroma dovolj.
Med druge se namreč razdeli dodaten del denarne nagrade, ki je odmerjen glede na zaslužek kluba iz iste države v Evropi. V minuli sezoni je po zaslugi Celja vsak klub iz tega solidarnostnega sklada dobil okoli 400.000 evrov. Če bi Celjani preskočili Slovan in se uvrstili v skupinski del najelitnejšega tekmovanja, bi bila ta nagrada letos še neprimerno višja. Vsaj dvakrat višja, če gre verjeti posameznim projekcijam. Sosedu naj tokrat torej ne crkne krava.