Takrat temu nisem dajal posebnega pomena, ampak sem pozneje zato dobil tudi denimo Bloudkovo nagrado. Šlo je za uspehe nekdanje Jugoslavije, ki je imela v prvi ligi 18 klubov, vsak od njih pa boljše veziste, kot jih ima danes reprezentanca Slovenije. Tedaj sem kot Janez, planinec, pa še kaj drugega, prišel v ekipo in igral povsod, kjer je bilo treba. Selektor je bil Miljan Miljanić, ki nas je dobro vodil. Gledali smo ga kot boga. Po rodu je bil Črnogorec, imel pa je govor, kot da bi bil predsednik države. Ko je nastopil, smo se ga kar malo bali. Žal nekaterih stvari nismo rešili na začetku, temveč šele pozneje. Govorim o denarju, ki smo ga dobili med prvenstvom, nato pa nič naredili, saj smo bili šele osmi na svetu.
Vam je bilo tedaj kaj lažje, ker ste imeli ob sebi sonarodnjaka Danila Popivodo?Nič. Bila sva sicer prijatelja, saj sva igrala skupaj za mladince Olimpije, to pa je bilo to. Niti nisva bila cimra v reprezentanci. Spal sem z vratarjem Enverjem Marićem. Bolj sem se ujel z drugimi igralci. Na koncu sem celo Marića prodal v Schalke. Dobro, prodal… Klical sem ga, naj se pride pokazat, pa so ga nato takoj vzeli.
Torej se takrat niste ločili po narodnosti?Kje pa. Vsi smo bili Jugoslovani. Ko je bila himna, so nam šle dlake na rokah pokonci. Danes se takim stvarem nasmejim. Takrat je bil le komunizem in smo se vsi malo bali, kaj se bo zgodilo. Bili so boni in smo šli z bonom do letališča, da smo prišli na letalo. Danes so vse meje odprte. Spomnim se, da so me hoteli pri Atleticu Madrid, Realu Madrid, Barceloni… A nihče me ni mogel vzeti, ker so bile meje zaprte in nismo mogli v tujino. Samo Nemčija in Belgija sta bili odprti.
Je bilo tedaj svetovno prvenstvo tudi tak globalni dogodek kot danes, ko se zdi, da se za mesec dni ustavi ves svet?Odnos gledalcev do nogometa je bil povsem drugačen. Redko kdo je imel doma televizijo, kaj šele, da bi bila barvna. Spomnim se, da so na tekme Olimpije hodile trume ljudi mimo Gospodarskega razstavišča, danes pa se vsak pripelje z avtomobilom. Takrat je šlo vse peš. Ko sem igral tekmo v Riu de Janeiru v Braziliji, je bilo na tribunah 183.000 gledalcev. Ustrašiš se, kakšna masa ljudi je to. Še posebej, ko so po tekmi vsi začeli zapuščati stadion. Med njimi pa mi, nogometaši, ki smo morali priti do avtobusa.
Rekli ste, da ste bili tedaj na svetovnem prvenstvu samo osmi. Bi morali narediti več?Jasno. Morali bi priti med štiri. A nas je uničil sodnik na tekmi proti Poljski. Dosodil nam je banalno enajstmetrovko. S tem mislim na to, da smo šli mi v protinapad in imeli priložnost za gol, a je v istem trenutku Josip Katalinski v našem šestnajstmetrskem prostoru nekoga od Poljakov udaril. Neverjetno. Takrat tudi sodniki niso bili niti približno tako pripravljeni, kot so danes.
Kaj vam je pomenilo, da vas je na tekmi drugega dela proti ZR Jugoslaviji prišel gledat Tito?Če se česa spomnim, se spomnim Tita. Ko smo se skupaj fotografirali, je rekel ženi Jovanki, naj poklekne zraven nas igralcev. Ona pa mu je odvrnila: »J... te bog, poklekni ti.« Ob tem mi je v spominu najbolj ostalo še to, da sem bil izbran v enajsterico prvenstva. Ko smo dobili denar, pa smo se razleteli po vseh koncih in pokupili vse, naredili pa nič. To je bila dejansko huda napaka, ki je ne bom nikoli pozabil. Komaj smo prišli na svetovno prvenstvo, ko smo premagali Španijo v Frankfurtu. A smo potem zmagovali še tam in izsilili plačilo, kar se je na koncu izkazalo za pogubno stvar.
Kaj se je v nogometu spremenilo od tedaj do danes?Takrat nogometaš, ki ni znal preigravati, ni mogel igrati. Če nisi znal narediti viška, torej da si šel mimo svojega čuvaja in nato podal, nisi veljal nič. Danes pa podajajo, preden kdo sploh zraven pride. Kot denimo včasih Barcelona. Vse gre tako hitro, da obramba sploh ne stoji zraven nasprotnikov. A za takšno igro se je treba znajti in trenirati do onemoglosti na specifičen način. So pa bile tudi tedaj izjeme. Spomnim se, ko sem prišel iz Olimpije v Hajduk. Hajduk je imel odlične igralce, ki niso veliko tekli. A z mojim prihodom se je to spremenilo. Vse sem pognal, da so začeli teči. Dejansko smo bili odlični, saj smo osvojili tri jugoslovanska prvenstva. Ljudje so nato začeli govoriti, da igramo kot Ajax in da so nas Nizozemci začeli posnemati. A to seveda ni bilo res, saj je Ajax tako igral že prej. Trener Hajduka je bil Tomislav Ivić, ki je želel hitre podaje in da so vsi tekli tako v napad kot obrambo. Tako danes igra Atletico Madrid. Jan Oblak je lahko srečen, da ima za trenerja Simeoneja, ki da veliko na obrambo. Če bi bil denimo v Barceloni, bi bil na velikem prepihu.
Kako pa se je razvila vaša vloga, torej vloga veznega igralca, v vsem tem času?Če danes nisi napadalni vezist, kar je denimo Lionel Messi, potem nič ne pomeniš. Poglejte Luko Modrića. To ni nič. On ima možnost, da bi krenil proti golu, a samo podaja in išče Ronalda. Če bi bil jaz na njegovem mestu, ne bi nikoli toliko podajal, temveč veliko več gledal proti golu. Sploh če bi imel takšne sposobnosti, kot jih ima on. A jih ne upa izkoriščati. Messi pa vzame žogo, gre na bok in da sam gol. Ima priložnost, da preseže velikega Peleja. Celo sam Pele je to priznal.
Letošnje svetovno prvenstvo bo v Rusiji. Kaj čaka reprezentance na vzhodu Evrope?V Rusiji sem igral dvakrat. Že ko slišim ime Rusija, mi je muka, še posebej, ker smo obakrat izgubili. Tam je hladno in mrtvo. Sicer slišim, da se je od mojih časov veliko spremenilo.
Je realno, da Slovenije ni med 32 najboljšimi reprezentancami na svetu?Največjo napako je naredil nekdanji predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin, ki je podaljšal pogodbo s Srečkom Katancem. Ni bilo pošteno, da je dal nekomu, ki ni naredil nič, še en mandat. Vedno je treba iskati nove ljudi in jim ponuditi priložnost. Če pa se nekdo ne izkaže, mora oditi. Že tako ga navijači in mediji niso marali. Žal nam je lahko, ker smo imeli lahko skupino in bi ob normalnem poteku prav lahko zaigrali tudi na svetovnem prvenstvu.
Sedanji selektor Tomaž Kavčič se sooča z menjavo generacije. Kaj lahko naredi Slovenija pod njegovim vodstvom?Ne veliko. Ni težava v Kavčiču, ki je dober dečko in za nekoga tudi trener. A trenerja vedno naredijo igralci, igralcev pa nima. Imamo tri prave igralce – Jana Oblaka, Kevina Kampla in Josipa Iličića. Ti trije so res kakovostni, a je to premalo. Potrebovali bi vsaj še dva, da bi potegnili voz. Druga težava pa je sovraštvo med igralci, saj si določeni sploh ne podajajo med seboj. Kampla, denimo, povsem ignorirajo. On bi pa tudi moral dvigniti glavo in povleči moštvo ter zaključevati akcije. Ne pa da samo podaja, žoge pa nikoli ne dobi nazaj.
Kdo so za vas favoriti v Rusiji?Brazilija ne bo prvak, čeprav bi izredno privoščil Neymarju, ki je fenomenalen igralec. Tokrat bi lahko zaradi fenomenalnega Lionela Messija celo uspelo Argentini, potem pa so tu Francija, Španija, Anglija in Nemčija, ki ima še nerazčiščene vojaške račune z Rusi.
Na tokratnem svetovnem prvenstvu bodo prvič uporabili videotehnologijo. Se vam zdi to pravilna poteza?Zelo pametno. Vedno je bilo ogromno dilem o tem, ali je bil kakšen zadetek regularen in ali je bila enajstmetrovka ali ne. Zdaj pa se to pogleda in pošteno odloči. To je velika stvar za nogomet.
Predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin pa uporabo videotehnologije v ligi prvakov vztrajno zavrača.Kaj pa Aleksander Čeferin ve o nogometu? Saj ga ni nikoli igral. Mi, ki smo ga igrali, in tisti, ki ga igrajo, pa potrebujejo to. Vsak igralec potrebuje pravico, ki je najpomembnejša. Rudiju Zavrlu sem nekdaj dejal, da je polovica tekem v slovenskem prvenstvu prodanih. Odvrnil mi je, da to ni res. Pozneje sem se zavedel, zakaj je bilo tako. Ker bi posledice nosil on. In tega se boji tudi Čeferin, če bi šlo z videotehnologijo kaj narobe.
