Bilo, a nogomet ponuja nepredvidljive zgodbe. To sezono nismo bili pravi. Lansko poletje smo igrali v Evropi, ki pa nas je zavedla, saj naše moštvo nima izkušenj na mednarodni ravni. Imeli smo preveč tekem in premalo igralcev za boj v različnih tekmovanjih. Izkazalo se je, da smo imeli premajhen igralski kader, da bi se uspešno kosali z najboljšimi klubi v ruski ligi, zato smo na koncu celo trepetali za obstanek. Tomsk je bil na povratni tekmi veliko boljši, a smo se izvlekli, čeprav nismo ustrelili proti golu. To je bila razburljiva sezona. Klub je zamenjal dva mlada trenerja in na koncu pripeljal izkušenejšega stratega, s katerim smo obstali v ligi.
Kako je bilo v tako negotovih razmerah voditi ekipo kot kapetan?Ko imaš na plečih ves klub, je napetost vsekakor prisotna. V boju za obstanek ni šlo samo za prihodnost igralcev v članskem moštvu, ampak vseh otrok, ki hodijo v nogometno šolo, delavcev v klubu... Ko ruski klub izpade v drugo ligo, obstaja verjetnost, da bo ugasnil. Nikdar ne veš, kaj se bo zgodilo.
Je Ufa stabilen klub?V finančnem smislu je zelo stabilen prvoligaš. Pravijo, da bodo razmere v prihodnji sezoni še boljše, kar je obljubil novi predsednik republike Baškortostan. Slišal sem, da želi nameniti več finančnih sredstev za nogomet in zgraditi nov stadion.
Mesto Ufa je mešanica različnih kultur.Polovica prebivalstva pripada muslimanski, polovica pa katoliški veri, a ne opaziš nobenih razlik, saj vsi čutijo pripadnost Rusiji. Vsi pijejo alkohol in jedo svinjsko meso. Všeč mi je življenje v Rusiji, saj so se mi razširila nova obzorja. Pred prihodom v Ufo nisem veliko potoval na vzhod, zdaj pa me privlačijo vzhodne dopustniške destinacije, kot sta Japonska in Singapur.
Ste se hitro naučili ruskega jezika?Pričakoval sem, da se bom zaradi povezanosti slovanskih jezikov hitro naučil ruščine. Nekatere besede so skorajda enake. Na treningih smo najprej imeli prevajalca, potem so mi zagotovili še profesorja. Sporazumevanje v ruščini poteka normalno, saj se tudi z igralci veliko družimo v prostem času.
V Ufi je nastala mala slovenska kolonija, saj za klub igrata tudi Andrej Vombergar in Lovro Bizjak.Ker je Vombergar odraščal v Argentini, je Rusija zanj država na drugem koncu sveta. Kultura je zagotovo drugačna kot v Južni Ameriki, a se je hitro prilagodil novim razmeram. Vsi ga imajo zelo radi. Tako kot Bizjaka. Našega druženja ne bi zamenjal za nič na svetu. Jaz ostajam v Ufi, saj imam veljavno še dveletno pogodbo, a se že pogovarjamo, da bi podaljšali sodelovanje. Bomo videli. Če bom našel drug izziv, bom verjetno zamenjal okolje.
Igrali ste v štirih najmočnejših evropskih ligah. Le v Nemčiji se niste preizkusili. Se hitro privadite na novo okolje, ko zamenjate klub?Čas privajanja je odvisen od vsakega igralca. Spoznal sem, da moraš takoj začeti živeti kot domačini. Ko začneš tudi razmišljati kot oni, se hitro privadiš na razmere v novem okolju.
V slovenski reprezentanci ste »poslednji Mohikanec« južnoafriške generacije, ki se je zadnjič uvrstila na veliko tekmovanje.Zdaj sem najstarejši med vsemi. Zagotovo je drugače kot na začetku moje reprezentančne poti, čeprav preskok med mlajšimi in starejšimi igralci nikdar ni bil problematičen, saj smo si vedno pomagali. Vselej sem čutil veliko čast, ko sem oblekel reprezentančni dres. Klubski trenerji so mi večkrat očitali, da igram v reprezentanci boljše kot v klubu. V reprezentanci je vendarle drugače. Obstaja poseben naboj. Nikdar v življenju nisem doživel nekaj tako posebnega kot leta 2010 na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Prav edinstven občutek je, ko prideš na igrišče in slišiš himno. Rad bi, da tudi sedanja generacija doživi veliko tekmovanje, da bo še bolj spoštovala igranje za reprezentanco. Ko narediš nekaj odmevnega, izpolniš svoje otroške sanje. Ker igraš proti najboljšim igralcem sveta, lahko oceniš, česa si zmožen.
Kakšen je selektor Matjaž Kek v primerjavi s prvim obdobjem?Zelo se je spremenil na boljše, kar se opazi na treningih in v odnosu do igralcev. Tudi prej je bil velik profesionalec, zdaj pa ne more skriti, da je šest let deloval v Rijeki. Če ga primerjam z obdobjem pred desetimi leti, zdaj opazim razliko v njegovi dominaciji na treningu. Njegova prevlada je tako očitna, da mi samemu kot kapetanu sploh ni treba veliko komunicirati. Selektor nas rad pohvali, ko nam uspe kakšna dobra akcija. Ko se nam kaj zalomi, ustavi igro, da se lahko pogovorimo. Ko opazi napako, jo želi takoj odpraviti, kar je pravi recept za napredek vseh igralcev.
Začetek kvalifikacij je bil marca spodbuden, a so proti Izraelu in Severni Makedoniji manjkale točke.Takrat smo imeli res malo časa za pripravo. Zdaj je vendarle drugače. Drži, da smo pokazali napredek v igri, a je manjkala vsaj ena zmaga. Ker so točke najpomembnejše, jih je treba začeti zbirati, saj želimo na evropsko prvenstvo. Ko sta odnos in igra na visoki ravni, pridejo tudi točke.
Veliko se je ugibalo, kdo bo novi kapetan reprezentance, a selektor Kek ni posegal v odločitev prejšnjega selektorja Tomaža Kavčiča.Želja vsakega nogometaša je, da bi postal kapetan reprezentance, a mora vedno obstajati določena hierarhija. Če bi v Ufi za kapetana izbrali mlajšega igralca, bi ga podprl, saj ima klub z mladimi igralci dolgoročnejše načrte. V Realu je bil dolga leta kapetan vratar Iker Casillas, čeprav je bilo v moštvu ogromno zvezdnikov. Na igrišču so pomembni vsi igralci, saj se moramo dopolnjevati.
Znani ste po tem, da radi pomagate mlajšim igralcem. Kakšni so zdajšnji dvajsetletniki po značaju?Drugače gledajo na nogomet kot jaz. Naša vzgoja v Sloveniji je specifična, saj smo bili vedno navajeni trdo delati in poslušati starejše. V Rusiji sem doživel izkušnjo, da imajo dvajsetletniki manjšo željo po dokazovanju, kot jo imam sam. Preveč se ukvarjajo z družbenimi omrežji. Pomembno jim je, kako so videti ob prihodu na igrišče. Večkrat jim svetujem, da se morajo bolj posvetiti nogometu, saj je kariera nogometaša zelo kratka. Vsaka sezona je zelo pomembna, a mladim igralcem je to težko razložiti, saj nimajo veliko izkušenj. Ne razmišljajo tako daleč.
Kaj bo treba narediti, da bo Slovenija zaigrala na evropskem prvenstvu?Treba bo zbirati točke. Nocoj nas čaka ključna tekma z Avstrijo, ki je ne smemo izgubiti. Če bomo zmagali, bomo Avstrijce izločili iz boja za najvišja mesta. Avstrija ima dobro ekipo, verjetno se bodo njihovi igralci zaleteli proti našemu golu. Če bosta mreži dolgo mirovali, bodo Avstrijci živčni, nam pa se bi lahko odprla priložnost za zadetek.
Ima Slovenija ob koncu sezone dovolj moči za veliko bitko?Ima. Avstrija ima mlade in hitre igralce, ki veliko kombinirajo. Njihov selektor zagovarja napadalen nogomet. Avstrija je še vedno brez točke, a bi si marca glede na igro zaslužila večji izkupiček. Prepričan sem, da smo sposobni odigrati dobro tekmo. Na treningu delamo na hitrosti in se posvečamo hitrim reakcijam med igro.
Lani vas je Avstrija odpihnila na istem prizorišču.Odkar sem v reprezentanci, nikoli nismo dobro igrali na prijateljskih tekmah. Veliko boljši smo takrat, ko čutimo naboj in napetost. Očitno boljše delujemo pod pritiskom. Tokrat nas v Celovcu čaka tekma za točke, zato pričakujemo drugačen obračun. Lani je bila Avstrija neverjetna. Njihovih igralcev nismo znali uloviti in nismo poznali odgovora na njihovo igro. Komaj smo čakali, da bo tekme konec. Veliko je odvisno tudi od dnevne forme, a zdaj smo mentalno močnejši kot ob zadnjem obisku Celovca.
Kako se boste zoperstavili tekmecu?Opravili smo zelo dobro analizo. Avstrija ima vrhunske igralce v igri ena na ena, vendar bomo morali biti močnejši od tekmeca. Imajo uigrano reprezentanco, ki bo nastopila na domačem stadionu, a bo seveda tudi čutila pritisk. Kot slišim, bo imela tudi naša reprezentanca bučno podporo s tribun, kar nam bo seveda dalo dodatnih moči. Navijačem moramo dokazati, da smo iz pravega testa in da lahko naredimo korak naprej.
