Težko bi rekli, da so bili Angleži danes boljši od Norvežanov; tekma je v bistvu tekla v valovih, enkrat je prevladovala ena, drugič druga ekipa. Tudi razmerje v strelih in posesti žoge je bilo skorajda izravnano, pa tudi indeks pričakovanih zadetkov (1,05: 1,01) kaže, da bi bil najbolj pravičen izid remi in odločitev po streljanju enajstmetrovk. Toda tekmo je v podaljšku odločila napaka norveškega vratarja Oriana Nylanda, ki jo je Bellingham mojstrsko izkoristil, čeprav je v drugem polčasu tekme Anglija že močno visela in se je zdelo, da so ostali brez moči in brez možnosti za vrnitev v tekmo. Čeprav je ves nogometni svet danes pričakoval obračun prvih igralcev in strelcev obeh ekip, Harryja Kanea in Erlinga Haalanda, sta bila oba danes na tekmi skorajda povsem anonimna, glavni junak pa enako kot na tekmi Angležev z Mehiko Jude Bellingham. Zdi se, da je Norveški danes zmanjkalo tisto »nekaj«: ali izkušnje s takih tekem in tekmovanj, še kak izjemen igralec ali pa tudi trener, kajti zdi se, da je angleški selektor tokrat bil nekoliko modrejši od norveškega kolega.
Angleški selektor, Nemec Thomas Tuchel, je moral v postavi za tekmo najprej pokrpati že tako zluknjano obrambo, najslabši del ekipe; na položaj desnega branilca je uvrstil Ezrija Konso, Johna Stonesa pa na sredino obrambe. Spreminjal je tudi napad, saj je na desnem krilu Bukaya Sako zamenjal Noni Madueke, medtem ko sta Gordon (levo) in Kane ostala, prav tako pa celotna zvezna linija Anderson-Rice-Bellingham, ki je verjetno najmočnejši del ekipe. Norveški selektor Staale Solbakken tudi ni odstopal od dosedanje strukture, razen v napadu, kjer je Antonia Muso na levem krilu zamenjal Andreas Schjelderup, ki je z dvema asistencama Haalandu odločno pripomogel k zmagi nad Brazilijo; tema igralcema je pridružil še drugega visokega osrednjega napadalca Alexa Sorlotha, kar je precej okrepilo »fiziko« norveške postave, ki je tudi bolj ali manj vsakič odvisna od razpoloženosti zvezne vrste Berge-Berg-Odegaard. Če sta bili zvezni vrsti izenačeni, pa je bilo ključno vprašanje, kako bo angleška obramba lahko sploh zdržala boj z norveškim napadom na čelu s Haalandom, do te tekme tretjim strelcem tokratnega prvenstva.
Angleži napadali, Norveška povedla
Norveška je tekmo začela tako, da je pobudo v igri v dobrih dveh tretjinah časa prepustila Angležem, sami pa so se postavili v obrambno formacijo 4-5-1, z dvema zelo strnjenima linijama, okoli katerih so Angleži zgolj plesali ali se vanje zaletavali, Norvežani pa niso kazali nobenih ambicij po napadu. Tako je tekma dolgočasno tekla do premora za osvežitev, po tem pa je, kot je na tem SP že skorajda pravilo, skorajda podivjala. V 29. minuti je tako Kane iz prostega strela za las meril čez vrata Nylanda, v 35. minuti pa so v napade krenili Norvežani. Najprej je Haaland po podaji Ryersona z desne strani z glavo streljal v roke angleškega vratarja Pickforda (kar je bil sploh prvi strel v vrata na tekmi), minuto zatem pa je Kane izgubil žogo v »prepovedani« coni, Odegard jo je potisnil na krilo do Schjelderupa, ta pa je mimo pasivnega Konse z levico ustrelil v levi zgornji kot Pickforda s čudovitim strelom za 1:0. Norvežani so po tem še trikrat streljali, a niso zadeli. Ko se je bližal sodniški podaljšek, so se Angleži zbudili in tako je v drugi minuti podaljška Anthony Gordon prodrl po levi strani in podal v sredino, kjer so Norvežani očitno pozabili na vtekajočega Bellinghama, ki je žogo mojstrsko sprejel in jo z lahkoto pospravil v gol za 1:1; to je bil že peti zadetek zvezdnika madridskega Reala na tem mundialu. Slednji je v zadnji minuti sodnikovega podaljška še enkrat lepo skombiniral s Kaneom, ta je zadel, a se je izkazalo, da je bil v nedovoljenem položaju, tako da sta ekipi odšli na odmor z remijem 1:1, v polčasu, kjer je, kot rečeno, Anglija imela posest v igri (65:35), Norveška pa več strelov (5:3).
Angleži so komajda preživeli drugi polčas
Tuchel je na začetku drugega polčasa spremenil zasedbo: na desnem krilu je nerazpoloženega Maduekeja zamenjal Saka, presenetljivo pa je šel iz igre Declan Rice, eden stebrov angleške igre, vstopil pa je Ebe Eze. Za hip se je zdelo, da je Anglija s tem dobila energijo, a so Norvežani hitro prevzeli igro v svoje roke. Še več: v 56. minuti je po podaji Odegaarda iz kota in fliperju v kazenskem prostoru zadel branilec Heggem, a je sodnik Clement Turpin po pregledu z VAR tehnologijo gol razveljavil zaradi prekrška Haalanda. Solbakken je nekaj minut kasneje izvedel standardno menjavo obeh napadalnih kril in vstopila sta Nusa in Bobb. S tem je postala norveška igra še bolj poletna in v 76. minuti je norveški branilec Ajer po strelu z glavo s petih metrov zadel prečko. V bistvu je neverjetno, kako so se Angleži v tem delu tekme sploh izvlekli; na trenutke se je zdelo, da jih je ujela utrujenost zaradi izjemno naporne tekme proti Mehiki, a so se tam nekje v 85. minuti spet zbudili in tekma je po sedmih minutah sodnikovega podaljška odšla v – podaljšek dvakrat po 15 minut.
Anglija v podaljšku vstala od mrtvih
Še več: ne samo da so Angleži čudežno fizično in sicer preživeli drugi polčas, v prvi podaljšek so vstopili s polno močjo, kot da se je tekma ravnokar začela, in za to so bili po nekaj poskusih hitro nagrajeni: Morgan Rogers, ki je v igro vstopil tik pred koncem rednega dela, je v 93. minuti ostal sam na kakšnih 25 metrih od gola ter silovito ustrelil proti vratom, norveški vratar Nyland, ki je tako sijajno branil na tekmi z Brazilijo, je žogo izjemno slabo odbil, to pa je ujel Bellingham, na katerega so spet pozabili, in jo silovito zabil v gol za vodstvo za 2:1. V bistvu je bil ta Bellinghamov šesti zadetek na prvenstvu (toliko kot Kane) čista kopija včerajšnjega, ko je podobno napako iz identične akcije naredil belgijski vratar Lammens in je španski napadalec Merino zadel za zmago. Ključno vprašanje je bilo: ima Norveška dovolj moči, da se vrne v igro? Kmalu se je zazdelo, da ne: v 100. minuti tekme je Bobb podrl prodirajočega angleškega branilca Spencea (še eno menjavo) in Turpin je takoj pokazal na enajstmetrovko, a si je po VAR pregledu premislil – in Norveška je dobila še eno »življenje«. Toda v začetku drugega podaljška je najbolj presenetil Solbakken, ki je zamenjal – Haalanda. Resda slednji ni danes skorajda ničesar prispeval k norveški igri in se je po igrišču bolj vlekel kot tekel, a vseeno je presenetljivo, da trener v ključnih trenutkih, ko mora loviti zadetek, iz igre umakne prvega strelca svoje ekipe. Tuchel mu je odgovoril tako, da je iz igre potegnil junaka tekme Bellinghama in z Danom Burnom okrepil obrambo in postavil pet igralcev v zadnjo linijo. Kar je povsem zadoščalo, da so Angleži rutinsko pripeljali tekmo do konca in do uvrstitve v polfinale svetovnega prvenstva.