V finalu letošnje lige prvakov, torej prve evropske klubske lige, bosta igrala Liverpool in Tottenham. In v finalu druge evropske lige, torej lige Evropa, bosta igrala Arsenal in Chelsea. Razen Liverpoola so vsi trije klubi iz Londona. Povsem dovolj, da se govori o angleški prevladi. O kateri se ne govori prvič. Konec sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let so Angleži že veljali za tako močne. Liverpool je bil evropski prvak v letih 1977, 1978, 1981, 1984, Nottingham Forest je bil prvak leta 1979 in leta 1980, leta 1982 pa tudi Aston Villa. Z zmago 1 : 0 proti Bayernu. Šest let zaporedoma, med leti 1977 in 1982, je prvak prišel iz Anglije, potem ko sta finale v sezoni 1982–1983 odigrala Hamburg in italijanski Juventus, pa je angleški klub (Liverpool) postal prvak še leta 1984. Podobno velja za italijanske klube v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in za španske v zadnjem desetletju.
Serijski zmagovalci
Nacionalne prevlade so sicer podatek, ki je nekoliko v ozadju razvpitih klubskih serij uspehov: na primer pet zaporednih naslovov Reala iz let 1955 do 1960, trije vezani naslovi Ajaxa v letih 1970 do 1973, naslovi Bayerna med leti 1973 in 1976 in spet Reala z zadnjo serijo zmag med leti 2015 in 2018. A vedno se je govorilo tudi o prevladi nacionalnega tipa nogometa kot takega. In o prevladi posamezne državne lige. Tak je primer Italijanov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja ali Špancev iz zadnjega desetletja. A v tokratnem angleškem primeru moč njihove lige vzbuja še posebno pozornost.
Če se strinjamo, da je pomembno, koliko različnih prvakov izhaja iz kakšne države, so Angleži posebnost. Največ oziroma 18 naslovov evropskih klubskih prvakov sicer pripada Španiji, a te naslove sta priigrala izključno Real in Barcelona, medtem ko je 12 angleških naslovov, s čimer so otočani na skupno drugem mestu, priigralo 65 ekip. Že omenjeni četverici se je leta 2012 pridružil še Chelsea, če bi letos prvak postal Tottenham, pa bi bila to že sedma angleška ekipa evropskih prvakov. Italijani so 12 naslovov dosegli s tremi ekipami, Milan, Inter, Juventus, prav tako Nemci svojim sedem naslovov prek Bayerna, Hamburgerja in Borussije iz Dortmunda oziroma Nizozemci šest naslovov s finalnimi zmagami Ajaxa, Feyenoorda in PSV-ja.
Brane Oblak, nogometni profesionalec, ki je med leti 1975 in 1980 igral za nemški ekipi Schalke in Bayern, pravi: »V mojih časih je bila nemška liga najmočnejša. Letos sem mislil, da so še vedno najmočnejši Španci, pa niso. To so Angleži, kar pa so postali šele takrat, ko so se odprli in pritegnili francoske ter španske igralce in trenerje.« Tako meni slovenska nogometna legenda.
Začne se v najnižji ligi
Če na zadeve pogledamo strogo pozitivistično, je pravica biti evropski prvak očitno bolj razširjena v Angliji kot drugje. Kot da gre za večjo »pripustnost« h koritu, bi se tudi dalo reči. Kar pa je mogoče povezati s še eno angleško posebnostjo. Da se uvrstiš v evropsko ligo, moraš najprej zmagati ali se pač visoko uvrstiti doma. In glede tega se Anglija ob Nemčiji opazno razlikuje od drugih lig. Če je v Španiji od leta 1929 državni nogometni prvak uspelo postati vsega 9 ekipam, je v resda 41 let starejši angleški ligi to uspelo 24 klubom. Po kriteriju tovrstne »prepustnosti« lige so od Angležev bolj odprti samo Nemci, kjer je od leta 1903 po naslovu državnih prvakov seglo kar 44 ekip. Sicer pa se lahko vprašamo, v kateri drugi evropski ligi se je zgodilo, da bi prvak postala ekipa, kot je Leicester, ki je bil prvak v Angliji leta 2015. Ekipa, za katero so stavnice pred začetkom prvenstva ponujale koeficient 5000, da bo prvak. Nikjer drugje.
Angleži so vedno znali poskrbeti za to, da se je tako imenovani športni duh ohranjal v največji možni meri. Vedno so znali zaščititi igro. V angleški nogometni ligi ni stavniških afer, čeprav prav Angleži veljajo za najbolj razvpite stavce. Mladen Rudonja, nekdanji slovenski reprezentant, ki je igral v Angliji, pravi: »To bi bilo skregano z njihovim karakterjem. Angleži so borci. Od najnižje pub lige naprej velja, da nikomur ni nič podarjeno. Zato je njihova prva liga to, kar je. No, seveda so tudi napredovali. Predvsem zavoljo trenerjev, ki so jim dopovedali, da nista dovolj samo energija in moč, temveč so pomembne tudi tehnika, taktika, posest žoge. In ne čudim se uspehu angleških ekip. Moralo se jim je obrestovati, kar so vlagali. Denarno so pa superiorni. Podatek, da zmagovalec play offa za uvrstitev v prvo angleško ligo dobi večjo denarno nagrado kot zmagovalec lige prvakov, je dovolj zgovoren.« Da, če zmagovalec lige prvakov skupaj zasluži okoli 40 milijonov evrov, zadnji v premier ligi zasluži okoli 100 milijonov.
Angleži so ohranili oziroma razširili občinstvo. Tudi zunaj meja države. Premier liga je mednarodno najbolj gledana nacionalna liga in tudi zato najbogatejša liga na svetu. To je postala še posebej v zadnjih treh letih. Leta 2015 sta Sky Sport in britanski Telekom angleški premier ligi za TV-pravice v obdobju 2016–2019 plačala rekordnih 5,1 milijarde funtov. V nasprotju z drugimi evropskimi ligami je premier liga ta denar med klube razdelila bistveno bolj enakovredno. Petdeset odstotkov sezonskega deleža od TV-pravic si enakovredno razdeli vseh 20 udeležencev lige, kar navrže dobrih 38 milijonov funtov na klub. Polovico preostalega denarja se razdeli glede na tekmovalno uspešnost (40 milijonov dobi prvouvrščeni in 2 milijona zadnji), 25 odstotkov denarja pa se razdeli glede na to, koliko tekem v glavnih terminih je kdo odigral, kjer pa razlike med najuspešnejšimi in najmanj uspešnimi niso večje od 10 milijonov. Taka delitev omogoča, da si tudi ekipe, ki niso na vrhu lestvice, privoščijo konkurenčne igralce, obenem pa je angleške klube porinila v vrh lestvice najboljše poslujočih evropskih klubov.
Premier liga: najtrši oreh
Deloitte Football Money League je lestvica, na kateri so evropski nogometni klubi razvrščeni glede na vse vrste prihodkov, tako od vstopnic, sponzorjev in reklam kot od TV-pravic. Na vrhu te lestvice sta za sezono 2017–2018 sicer še vedno Real in Barcelona, vendar pa je med prvo deseterico kar šest angleških klubov, in sicer Manchester United, Manchester City, Liverpool, Chelsea, Arsenal in Tottenham, med dvajseterico pa najdemo še Everton, Newcastle in West Ham. Španija ima ob Realu in Barceloni na lestvici samo še Atletiko Madrid, med deseterico pa ni več italijanskega kluba – Juventus je po vseh prihodkih na 11. mestu. Pri tem angleški klubi prednjačijo po prihodkih iz TV-pravic. Liverpool iz tega naslova potegne enakih 251 milijonov kot Real, medtem ko United, City in Chelsea s TV-pravicami zaslužijo več kot Barcelona. Več denarja, več dobrih igralcev, večja konkurenca. V angleškem primeru razpršena na večje število klubov. Verjetno zato Pep Guardiola, z Barcelono prvak v Španiji, z Bayernom pa v Nemčiji, pravi: »V premier ligi je izmed vseh evropskih lig najtežje osvojiti naslov.«
Predvsem v polfinalni tekmi med igrivim Ajaxom, katerega ekipa je izmed vseh udeležencev lige najbolj temeljila na lastnih igralcih, in najemniškim Tottenhamom se je ob obratu v prid Londončanom v drugi tekmi dalo dobiti vtis, da so se okoreli profesionalci zagreli in spravili nad mladino. In da nimajo zastonj visokih cen.
Če se navežemo na brexit, se zdi, da Angleže še najmanj skrbi za nogomet. Glede njega so samozadostni, čeravno premier liga brez prostega pretoka igralcev ne bi bila, kar je, pa vendar. Četudi bodo ostali izolirani na otoku, bodo imeli nogomet. A vse navedene kvalitete njihove lige so vendarle lahko zgolj del pojasnila za letošnji angleški fenomen. Še kaj bi znalo biti posredi. Brane Oblak na primer pravi: »Trener Barcelone je v polfinalu obupno vodil tekmo.« Letošnji razplet lige prvakov zato namiguje vsaj še na nekaj. Na konec ere Christiana Ronalda in Lionela Messija, ki sta bila skupaj prvaka devetkrat, oziroma na konec španske prevlade. Messi štirikrat z Barcelono in Ronaldo petkrat z Manchester Unitedom ter Realom iz Madrida. Prav tako nista več najmlajša: Messi jih ima 31, Ronaldo pa 34. No, počakajmo. Zunaj so že prva predvidevanja za postavi obeh španskih velikanov za naslednjo sezono. Močni bodo.
