Pri dvaindvajsetih je Andres Vombergar v sezoni 2016/2017 igral nogomet v 2. argentinski ligi in bil najboljši strelec svojega moštva. Zanj se je začel zanimati eden od prvoligaških klubov v deželi Maradone in Messija ter nekateri iz 2. španske lige in Brazilije. Želje po nogometnem napredovanju ni premagala navezanost na domače in prijatelje, začel je pakirati kovčke in veliko športno torbo. Še zadnji preizkus, ki bi ga lahko odvrnil od odhoda, je vznemirljivo tlel zadnjih 14 dni pred dokončnim slovesom. To je bila velika, nenadna ljubezen do rdečelase Agustine, ki je vzplamtela tik pred novo nogometno potjo, čeprav sta bila sveža zaljubljenca sošolca vse od osnovne šole.
Agustina mu je požrtvovalno prigovarjala, naj izkoristi priložnost in odide ter ne skrbi, da ne bi znala ohraniti ljubezni. Vombergar je tako lansko poletje postal član Nogometnega kluba Olimpija in letos 19. maja sredi Maribora v zadnji minuti tekme uspel v nebeškem skoku z glavo poslati žogo za hrbet mariborskega vratarja in tako doseči odločilni zadetek za naslov državnih prvakov. Vajo je ponovil v soboto, ko je v Ljudskem vrtu znova zatresel mrežo Maribora in pomagal na poti k Olimpijini zmagi.
Pradedek je bil literat
Andres Vombergar se je rodil leta 1994 v Argentini, prav tako sta se v Argentini leta 1968 in 1969 rodila njegova mama in oče, Andrejka in Marko. Takoj po 2. svetovni vojni je tja z družino kot majhen otrok prišel eden od starih staršev, Andrej Selan, pozneje ustanovitelj slovenskega pevskega zbora iz San Justa. Ostali trije stari starši so kot najstniki prišli šele leta 1954, ko so dobili dovoljenje, da so se združili s svojimi starši – begunci. Po očetovi strani so izhajali iz Ljubljane, po mamini iz Adergasa pri Cerkljah na Gorenjskem in Spodnje Slivnice pri Grosupljem. Praded dr. Tine Debeljak je bil literat in Vombergar je že obiskal njegov spomenik, ki stoji v Škofji Loki. Pradedek Joža Vombergar je bil dramatik in eden prvih slovenskih pisateljev radijskih iger. V Argentini so slovenščino prenašali iz roda v rod, prisotna je bila doma, v slovenski skupnosti, vsako soboto pa so imeli otroci v času obiskovanja vrtca, osnovne in srednje šole dodatni slovenski pouk.
Vombergarjevi živijo v kraju Ramos Mejia, ki je od središča Buenos Airesa oddaljen približno 30 kilometrov. V Buenos Airesu slovenska skupnost šteje dva ali tri tisoč aktivnih članov in še enkrat toliko takšnih, ki se redko udeležujejo skupnih dogodkov. Njihovo število se je z leti nekoliko zmanjšalo. Andres Vombergar je kot otrok Slovenijo obiskoval na zelo tipičen izseljenski način – z mamo je šel pri štirih letih, ko je ta kot zborovodkinja nastopala po slovenskih krajih, z očetom je šel pri dvanajstih, ko je bila na turneji po Sloveniji nogometna ekipa njihove slovenske skupnosti. Po končani srednji šoli je v domovino svojih dedov in pradedov odšel v skupini 40 maturantov, ki so bili najprej deležni dveh tednov slovenske šole in po tem dveh tednov izletov. Poleg Bleda in Pirana si je Vombergar te počitnice najbolj zapomnil po zanimivih zabavah v tem vznesenem življenjskem obdobju.
V Argentini je obiskoval srednjo ekonomsko šolo. Zadnji dve leti pa se je že moral prepisal na šolo, ki mu je poleg popoldanskih omogočala tudi obiskovanje dopoldanskih treningov. V sobotni slovenski šoli so se učili o lepotah Slovenije in njeni zgodovini, a ne le o 2. svetovni vojni in osamosvojitveni vojni, ampak tudi o obdobju po letu 1990, ki je bilo seveda lepše orisano.
Slovenci vozijo po predpisih
Na vprašanje, kje so dekleta dostopnejša, Vombergar ne zna odgovoriti. Pri njem v Ljubljani je namreč njegovo dekle, tako da želje po primerjalnih izkušnjah ne zaznava. V Ljubljano je prišel lani julija, Agustina se mu je septembra pridružila za en mesec, potem je Vombergar odšel v Argentino za božične in novoletne praznike, nato sta bila narazen dva meseca in je potem spet prišla za dva meseca, nato je šel on junija za en mesec v Argentino in se potem vrnil v Ljubljano, kjer se mu je 19. avgusta pridružila Agustina in se bo zdaj kmalu vrnila, potem bo spet prišel božič …
Agustina je v Argentini končala fakulteto s področja tržnega komuniciranja in lahko preko interneta dela tudi v Ljubljani. Živita v blokovskem stanovanju. Če je le priložnost, se odpravita po Sloveniji ali se potepata po središču Ljubljane in ob Ljubljanici. »Prevozila sva že vso Slovenijo. Na začetku sem se moral kar malo privajati na to umirjeno vožnjo, ko vozniki upoštevajo prometne predpise. V Argentini so vozniki pozorni na ravnanje ostalih udeležencev v prometu. Ravnajo se drug po drugem, ne po prometnih znakih in predpisih.«
Hrani se na izletih z dekletom ne izogibata. »Dobro mi teknejo žganci, zelje, krvavice, kranjske klobase, golaž, potica, štrudelj in predvsem goveja in gobova juha. Le glede mesa moram povedati, da je v Argentini boljše. Sicer moram preveriti še dva lokala, Čompa in As, ki ju hvalijo prijatelji poznavalci, potem bom dal dokončno razsodbo. Drugače pa najraje izkoristim kuhanje moje Agustine. Argentinka z italijanskimi koreninami in mojimi nasveti gotovo ne more biti slaba kuharica. Pri pijači pa dlje od 'špricarja' nisem prišel.«
V Argentini je bil navajen na večerjo ob devetih zvečer. »Ljudje so v službah vsaj do šestih. Ker večina živi zunaj središča, kamor se vozijo na delo, pridejo domov med sedmo in osmo uro. Spat gredo okrog polnoči. Kljub temu je veliko druženja, predvsem ob nedeljah, ko pečejo asado, argentinsko meso na žaru. Slovenija je mirnejša od Argentine. Predvsem v velikih mestih je tam večji cirkus. Mislim, da so ljudje tukaj bolj pošteni in imajo spoštljivejši odnos do drugih. So pa Argentinci nekako bolj odprti. Tukaj potrebuješ dalj časa, da prideš z nekom v stik.«
Udba gor, Udba dol
Pred Andresom Vombergarjem se je v Slovenijo vrnilo že kar nekaj njegovih sorodnikov iz Argentine. Pred desetimi leti sta prišli teta in očetova sestrična z družino, stric, ki se je vrnil pred 15 leti, ima tukaj štiri otroke. Veliko je tudi sorodnikov, ki so že ves čas v Sloveniji. Nekajkrat se je srečal tudi z velikim poznavalcem nogometa, argentinskim Slovencem in opernim pevcem Juanom Vasletom, ki pozna tudi njegove starše. V nogometnem klubu Aluminij igra nekdanji igralec Domžal Lucas Mario Horvat. Horvat je 35-letni argentinski Slovenec, ki je že pred leti prišel na staro celino in si v različnih evropskih klubih ustvaril lepo kariero.
V letošnji sezoni, ki se je šele dobro začela, je Vombergar na dvanajstih tekmah (slovenska liga, pokalno tekmovanje) dosegel že sedem golov, kar je več kot lani celo sezono, ko je nekaj tekem presedel na klopi za rezervne igralce. Takrat so med tistimi najradikalnejšimi desnopolnimi zagovorniki najrazličnejših zarot zaokrožile govorice, da ga v Olimpiji ne dajo v igro, ker tega ne dovoli Udba, saj je Vombergar potomec Slovencev, ki so po 2. svetovni vojni pribežali v Argentino. V klubu so se jim takšne trditve zdele tako bizarne, da jim niso posvečali pozornosti. Tudi oni, ki so paranoično širili neresnice, so sedaj potihnili, saj bi morali posledično tudi za Vombergarjeve dobre igre zasluge pripisati Udbi.
Vsak igralec si seveda želi čim več igrati. »Prvič v kratki karieri se mi je lani pripetilo, da sem toliko tekem presedel na klopi za rezervne igralce. Naučil sem se biti potrpežljiv in čakati na priložnost. To te ne sme vreči iz tira. Trenirati moraš in ohranjati ritem. Prej ko slej boš imel možnost pokazati znanje.« Njegov glavni cilj je osvojitev naslova državnih prvakov z Olimpijo, s katero ima še dvoletno pogodbo. »Olimpija je urejen klub. Držijo se tega, kar obljubijo. Poleg klubskih uspehov pa je moja največja želja, da bi nekega dne igral za slovensko državno reprezentanco. Mislim, da bi moralo biti zastopanje svoje države najvišji cilj vsakega nogometaša.«
Čez nekaj dni se bo Agustina vrnila v Argentino in poglobila željo po ponovnem čimprejšnjem snidenju. V Vombergarjevem najemniškem stanovanju bo nekoliko manj dišalo po hrani, v poštev bodo večkrat prišli klubski boni za hrano. Stik s španskim jezikom bo ohranjal v pogovorih s soigralci, ki so se španščine naučili v času igranja na Iberskem polotoku. Eden tistih, ki razume ta jezik, je tudi Rok Kronaveter, ki nikoli ni igral v Španiji, a se je špansko naučil ob gledanju nadaljevank z latinskega govornega območja.
Dneve profesionalnih nogometašev zapolnjujejo naporni treningi. Kljub temu imajo na voljo čas, ki ga predvsem tisti, ki se po treningih vračajo v samska stanovanja daleč od doma, izkoriščajo na različne načine. Vombergar se bo lotil učenja angleščine. Mu pač ni blizu način življenja nekaterih športnikov, ki se poleg posedanj ob kavi s soigralci in drugimi prijatelji usposobijo predvsem za igranje igric na playstationu.
