Aljaž Struna: Provociram s telesom, ne z jezikom

Iz Houstona se proti Sloveniji običajno odpravim v popoldanskem času, ko je v domovini že noč. Na letalu vzamem dve tableti in se poskušam naspati. V Evropo pridem v jutranjem času, da lažje ulovim novi ritem, čeprav je telo še vedno navajeno na ameriški čas. S pomočjo tablet potrebujem dva ali tri dni, da se povsem aklimatiziram. Ko je na sporedu tekma, sem povsem pripravljen. Ustrezajo mi večerni termini igranja.

Ne smemo prehitevati dogodkov. Najprej smo se posvetili prvi tekmici Poljski, nato bodo razmišljali o Izraelu. Čeprav so Poljaki z zvenečo zasedbo favoriti, to ne pomeni, da nimamo možnosti. Ker bomo igrali doma, bomo zadovoljni s pozitivnim rezultatom. Torej z zmago ali remijem.

To je bila edina tekma v teh kvalifikacijah, ki smo jo res odigrali slabo. V gosteh proti Izraelu in doma proti Makedoniji smo prikazali dobro predstavo, a so manjkale točke. Ne vem, zakaj je bilo ravno v Celovcu tako slabo. Ponesrečil se nam je že začetek tekme. Morda smo se bali slabega rezultata. Veliko časa sem pri sebi poskušal najti odgovore na odprta vprašanja, a jih nisem našel v celoti.

Res je, tako se bomo morali obnašati na igrišču, saj tudi Poljska ne bo varčevala z močmi. V nobenem trenutku tekme ne smemo biti mehki, ampak moramo kreniti na nož.

Posebne motivacije proti tako vrhunskim igralcem ne potrebuješ. To bo velik izziv, a tudi Poljaki so samo ljudje, zato se jih ni treba bati. Tudi vrhunski Angliji so se v Stožicah zatresla kolena. Takrat smo bili bližje zmagi. Ofenzivne poljske igralce smo preučili. Vemo, kako se gibljejo po igrišču in kako reagirajo, ko pridejo v kazenski prostor.

Ne, nisem tak tip igralca. Tekmece zbadam s telesom, ne z jezikom. Nikdar ne začnem provocirati, ampak reagiram samo takrat, kadar me izzovejo.

Soigralci so mi dejali, da jim večkrat pove kakšno neumnost, jaz pa z njim nimam negativnih izkušenj. Nekajkrat sva imela stik na igrišču. Zlatan je govoril srbohrvaško, vendar ni provociral.

Igralci v italijanski ligi so vsekakor bolj temperamentni. Ko pride do provokacije, moraš ohraniti mirno kri in tekmo profesionalno izpeljati do konca.

Pred tremi leti sem zavrnil igranje na desnem bočnem položaju, ker sem ugotovil, da je za mojo kariero boljše, če igram kot centralni branilec. Neki klub iz italijanske lige me je nekoč snubil za jokerja, da bi jim pokril luknje na različnih položajih, vendar je to nemogoče. Bolj mi odgovarja, če imam status petega centralnega branilca. Sem dovolj vztrajen, da si bom že izboril mesto v začetni postavi. V mlajših selekcijah sem igral tudi kot vezist, kar pa ne pride več v poštev, a sem od tega marsikaj odnesel in pridobil več znanja v igri z žogo.

Morda navzven delujeva drugače, a sva zelo podobna, saj sva tudi odraščala skupaj. Razmišljava podobno, tudi značajsko sva si blizu, zagotovo pa sem na igrišču drugačen kot v zasebnem življenju.

Morda pa res. Prvo tetovažo sem si dal narediti v času igranja za Koper. Postale so mi všeč, zato jih je bilo hitro še več. Veliko tetovaž sploh nima ozadja. Na hrbtu imam poslikavo obeh glavnih trgov v Piranu, od koder prihajam. Piran in morje me pomirjata. Rad se vračam na slovensko obalo, česar se pred odhodom v tujino sploh nisem zavedal.

Morda sem ga imel pred sedmimi leti, ko sem začel igrati v Italiji. Zdaj velikega domotožja ni več, saj uživam v svojem poklicu in vem, da se bom nekoč znova vrnil domov.

Ni povezave. Na ameriški način življenja se še navajam, saj sem v Houstonu komaj osem mesecev. Razlike v primerjavi z Evropo so zelo velike. Ni tako kot pri nas, ko se z avtomobilom zapelješ do središča mesta in popiješ kavo.

Se, čeprav so mi že vdrli v avtomobil in mi ukradli potni list, vozniško izkaznico, bančne kartice, delovno vizo, ipad… S policijskim poročilom sem moral odpotovati v Washington na slovensko ambasado, da sem dobil nov potni list, nato pa še v Toronto, da so mi izdelali novo delovno vizo. Bilo je veliko birokracije, da sem vse uredil.

Prva izkušnja je bila res nenavadna, vendar je v Teksasu povsem običajno, da ljudje nosijo strelno orožje. Za lastno varnost se ne bojim, saj živim v urejenem delu mesta, kjer ni veliko kriminala. V kakšne nepoznane temačne ulice raje ne zahajam.

Američani po mojih izkušnjah večinoma sploh ne vedo, da Melania Trump prihaja iz Slovenije. Sem pa opazil, da je okoli Luke Dončića v ZDA še več pompa, kot ga prikazujejo v Sloveniji. Dončić je zelo pogosto po televiziji, vsi govorijo pozitivno o njem in ga predstavljajo kot naslednjo veliko zvezdo v NBA.

Amerika mi je bila vedno všeč. Ker imam 29 let, ponudbe Houstona nisem želel zavrniti, čeprav so me vabili tudi v prvo italijansko ligo.

Ko sem živel doma, sem vztrajal do jutra, da sem spremljal ligo NBA. Zdaj imam privilegij, da si lahko v večernem času ogledam tekme Houstona v živo. Televizija iz lige NBA naredi večji spektakel, kot se dogaja v dvorani. Gledalci pravo vzdušje ustvarijo šele v zadnji četrtini, a le takrat, ko je tekma izenačena. Navijači pridejo na tekmo predvsem zaradi druženja. Radi pojejo kakšen hot dog in spijejo kokakolo ali pivo.

Niso tako temperamentni kot v Evropi. Tudi nogometaši nismo tako prepoznavni na ulici kot denimo v Italiji, kjer je bilo po porazu boljše, da si ostal doma. V Palermu sem šel v trgovino s kapo tik pred zaprtjem, da me niso opazili.

V sezoni 2015/16 je zamenjal šest trenerjev. Takrat je bilo res težko obdobje, saj vsaka menjava prinese določene spremembe v igri in načinu treniranja. Vedno je bil kaos, saj nisi vedel, kaj bo jutri. Po drugi strani nisem imel nikoli težav z izplačilom denarja, a še dobro, da sem januarja odšel, saj se je po mojem odhodu marsikaj spremenilo in igralci več mesecev niso dobili plač. Z Zamparinijem sva imela dober odnos. Klical me je in mi pisal sporočila. Njegovo vodenje je postalo problematično predvsem ob koncu njegovega mandata.

Res je. Takrat sem imel devetnajst let. Z bratom Andražem vedno vztrajava, ko gre za pravico in spoštovanje dogovorov. Naj povem zgodbo, a ne bom uporabljal konkretnih številk. Raje bom govoril o enotah. Najprej sva se s športnim direktorjem Miranom Pavlinom zmenila za deset enot, naslednji dan pa mi je rekel, da mi predsednik kluba ponuja osem enot. V tistem trenutku sem se obrnil in odkorakal. Po dveh mesecih zatišja sem po novih pogajanjih dobil pogodbo s petkratnim zneskom. Iskal sem pravico. Morda moje reakcije niso bile vedno pravilne, a takšen sem.

Dinamo je velik klub, a zgodba sploh ni šla prek mojega takratnega agenta Ružnića, ampak prek drugih ljudi, ki jih sploh nisem dobro poznal. Dobil sem občutek, da me silijo v prestop, zato jim nisem zaupal in se odločil, da zavrnem Dinamo.

Moje izkušnje z Ružnićem niso slabe, v Houston pa so me spravili agenti iz Italije.